»Varnostna« država je država, ki postavlja varnost pred vse drugo … Želel sem doseči, da bo imela javnost vpliv na to, na kakšen način se ji vlada. To so besede, z vidika nacionalne varnosti ZDA, velikega izdajalca, ter z vidika zagovornikov spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin in transparentnega delovanja državne oblasti, junaka Edwarda Snowdna. Snowden je z javnimi razkritji obtožil demokratične ZDA, da postajajo nova oblika totalitarne države – varnostna država. Svoja razkritja je med drugim obelodanil tudi preko kitajskega Hongkonga in Rusije. Več kot dvestoletno ameriško demokracijo je napadel iz dveh držav, ki sta vse prej kot demokratični. Hipokrizija, oportunizem, naivnost, romantično donkihotovstvo ali kaj drugega. Čas bo povedal svoje.
Posamezniki, globalni državljani in ljudje, ki se ukvarjamo z varnostnimi vprašanji, smo lahko Snowdnu za nekaj hvaležni, pokazal in dokazal je: v globaliziranem, internetno, informacijsko povezanem svetu, lahko ljudje s tehnologijo in motivom prisluškujejo skorajda kadarkoli, komurkoli. Sedaj je popolnoma jasno, kakšno je delovanje ameriške Agencije za nacionalno varnost – NSA. NSA se ukvarja z globalnim prisluškovanjem vsem oblikam telekomunikacij od klasične do mobilne telefonije in celovitega spremljanja interneta, vključno z elektronsko pošto. Ampak bodimo prepričani, tako je tudi delovanje britanskih, nemških, francoskih, skratka zahodnih obveščevalnih služb, kakor tudi izraelskih, kitajskih ali ruskih. Globalizacija in internet sta povzročila številne tektonske premike v dojemanju sveta, med temne plati pa lahko zanesljivo uvrstimo to, da ob tem ko smo lahko na internetu aktivni državljani, so tam aktivne tudi obveščevalne službe. Vsaka naša aktivnost pušča za seboj elektronsko sled, sled, ki jo ustrezna tehnologija z lahkoto zazna in prepozna.
Internet je povzročil, da živimo v času, ko v virtualnem svetu divja t. i. kibernetska vojna. Države elektronsko vdirajo v pomembne institucije drugih držav, obveščevalne službe, vojaška poveljstva, korporacije in podjetja. Kot smo videli v filmu Intervju o severnokorejskem diktatorju, tudi medijsko-filmski konglomerati, kot je Sony, niso varni pred vdori v njihovo informacijsko-komunikacijsko infrastrukturo, v tem primeru je to storila obveščevalna služba skorajda zadnjega komunističnega »raja« – Severne Koreje. Vdori, prisluškovanja, prestrezanje elektronske pošte, hekerski napadi so del našega vsakdana, so del globalne kibernetske vojne. Vojne, ki poteka prikrito in katere zgolj posamezne bitke se razkrijejo javnosti. Javne bitke, kot so bili namestitev stuxneta, računalniškega črva, ki je napadel iranski jedrski program, Assangeova razkritja v aferi Wikileaks, Snowdnova razkrtija ali pa napad na Sony. Tajne bitke, in teh je mnogo več, pa ostanejo tajne. Žrtev ne želi razkriti, da je žrtev, napadalec pa je zadovoljen s svojo zmago in s tem, da jo lahko unovči. V tišini lahko to stori mnogo uspešneje.
Kaj ima vse to skupaj z naslovom kolumne? Zelo veliko. Bitka za Telekom, ki je del dinamike v javnosti za in proti privatizaciji, je del tega kibernetskega konteksta. Telekom je glede nacionalne varnosti postal v tem globaliziranem in informatizirane svetu nepomemben. Telekomovi kabli in optika, ki so uporabni za prisluškovanje in prestrezanje elektronske pošte, so v slovenskem prostoru z vidika globalne varnosti nepomembni. Velike države in njene obveščevalne strukture prestrezajo podatke drugje in drugače, Snowden nam je to dokazal, zato mu gre hvala. Če imamo mi kompetentne obveščevalne službe, velja tudi zanje podobna ugotovitev. Nacionalnovarnostnih razlogov proti prodaji Telekoma preprosto ni, četudi jih nekateri poskušajo iskati z argumenti iz petnih žil. Razen če gre za ugotovitev, da je za vzdrževanje Slovenije kot »varnostne« države, države mehkega totalitarizma Telekom ključnega pomena. Prestrezanje telefonskih klicev, prometnih podatkov in elektronske pošte je vedno lažje od znotraj kot od zunaj.
V starih, nedemokratičnih časih je bil Telekom orodje vladanja, državljani pa smo za to, da so nas nadzirali, plačali od dva do tri tisoč mark za telefonski priključek, kopali smo jarke za kable in sami postavljali drogove. Spomin na te čase je v demokrate preoblečenih totalitaristih še zelo živ. Kakor tudi želja po vrnitvi teh časov. Telekom v lasti sodobnega, z zahodnimi standardi delujočega tujca je pač velika, nepremostljiva ovira. Ovira za marketinške, svetovalne pogodbe, za prenove blagovnih znamk in politične apanaže. Ovira na poti v normalnost, konkurenčnost, na mladih in njihovih sposobnostih temelječo družbo. Zato je nastala peticija proti privatizaciji, ki so jo podpisali »pri(h)vatizatorji«, s prvim podpisanim na čelu. Prvopodpisani, ki je privatiziral nekaj, kar je bilo od nas vseh, sedaj, ko je on svoje dobil, pa je vse drugo problem. Hipokrizija, licemerstvo, pohlep ali izvedba po naročilu? Verjetno vsakega nekaj. Drugi pa želimo le to, da dobijo tisti, ki znajo in zmorejo. Zato smo podpisali peticijo za privatizacijo, peticijo za normalnost.