V začetku 21. stoletja je torej v središču prestolnice samostojne slovenske države razstava o diktatorju Josipu Brozu - Titu. Po definiciji Ustavnega sodišča Republike Slovenije ime Tita simbolizira nekdanji totalitarni jugoslovanski komunistični režim. In poveličevanja takšnega režima, ki ni temeljil na spoštovanju ustavnega načela človekovega dostojanstva, je v nasprotju z demokracijo in svobodno družbo. Kako je potem mogoče, da je v demokratični državi nostalgična razstava, po vseh sodobnih mednarodnopravnih definicijah posvečena diktatorju, vojnemu zločincu, krivem (neobsojenem) genocida in etnocida ter množičnemu morilcu. Množičnemu morilcu, ki je na lestvici sodobnih množičnih morilcev na visokem mestu med prvimi desetimi ali petnajstimi, z zelo žalostno statistiko 570.000 pobitih političnih nasprotnikov. Jugoslovanski titoistični komunistični totalitarni režim je bil morilski do drugače mislečih, nedemokratičen, in tako kot je bil skovan, s krvjo in pomori, tako je tudi končal.
Ta režim je edini, ki je zahteval, da je Slovenec množično dvignil meč na Slovenca. Titoizem stoji na nečastnem piedestalu zgodovine ob boku z nacizmom, fašizmom in stalinizmom. Naša osrednja zgodovina in večinska vsakodnevna realnost tega še očitno nista prepoznala in priznala, prepoznajo pa to zgodovinarji in znanstveni raziskovalci v tujini. Retorično vprašanje, ki se zastavlja samo po sebi, ali bi bilo to mogoče v Berlinu s Hitlerjem v glavni vlogi ali Rimu z Mussolinijem?... Podobi Ikone Jugoslavije in razstavi te vrste bi bilo z vidika minimalne zgodovinske korektnosti treba dodati še to genocidnost in množično morilskost. Očitno Slovenijo, zlasti njen šolski sistem to katarzično spoznanje šele čaka. Koraki v to smer se dogajajo, ni več sile ali agitpropa, ki bi to lahko zaustavila.
Za ponazoritev, kaj je titoizem pomenil v vsakodnevni praksi, si velja priklicati v spomin tri citate tega diktatorja, tri orodja indoktrinacije. Prvič, »ne držite se zakonov kot pijanec plota«. Citat sam po sebi negira pravno in pravično državo ter vladavino prava kot takšno. Ali se slovensko pravosodje v kakšnih javno razvpitih primerih še drži tega načela? Srčno upam, da ne. O praksi pa naj sodi vsak sam. Drugič, »varujte mi bratstvo in enotnost kot zenico svojega očesa«. Bratstvo in enotnost sta bili dve krilatici, ki sta omogočali komunistični partiji, da je pod internacionalističnim okriljem zatirala nacionalno, versko in zgodovinsko heterogenost bivše Jugoslavije. Bratstvo in enotnost sta se razletela na prafaktorje po smrti Tita, titoizem pa je deloval le še po inerciji oblasti zaradi oblasti same. Balkanske vojne po letu 1991, kjer so medsebojno pobijanje vodili in usmerjali bivši narodnostno raznoliki sošolci različnih civilnih in vojaških šol JLA ter srbski genocid nad 7000 Bošnjaki v Srebrenici so najbolj trden dokaz tega, da je bilo bratstvo in enotnost samo zlagan mit, eden od mnogih zlaganih mitov nekdanje države. In 130.000 žrtev balkanskih vojn ter štiri milijone razseljenih oseb je posledica neuspešne posttitoistične politike, ki so jo po Titu vodili majhni titi iz posamičnih republik bivše Jugoslavije. Tretjič, »delavski razred ima danes državo, ki mu omogoča vsestranskost razvoja in mu daje možnost, da si zagotovi življenje, dostojno človeka«.
Delavski razred je imel vsesplošno zaposlitev, navidezno je v okviru samoupravljanja celo vodil podjetja in državo, v resnici pa seveda ni bilo tako. Komunistična buržoazna elita je skupaj s svojim šefom Titom uživala na račun taistega delavskega razreda v dekadentnih zahodnih dobrinah, kot so perzijske preproge, baročno pohištvo, viski, cigare, uvožene cigarete, mercedesi itd. Delavski razred pa je bil zadovoljen z itisonom, ladijskim podom, šnopsom, filtrom 57, jugoti in stoenkami, na katere se je čakalo pol leta ali leto. Delavski razred je tihotapil iz Avstrije kavo, riž, čokolado, petarde pred novim letom ter iz Italije kavbojke, avtomobilske dele, spodnje perilo, testenine ... Poseben adrenalinski užitek je bilo čakanje v vrsti za bencinske bone in polnjenje rezervoarja z gorivom na sistem par/nepar ali menjava deviz na črno na tržnici. Še pomnite, tovariši ... Vsa ta »idila« se je financirala z mednarodnimi posojili, jugoslovanski dolgovi so leta 1983 znašali 200 odstotkov BDP. Zveni znano?
Razumem jugonostalgijo, očitno je v človeški naravi pač tako, spominjamo se samo lepega, slabo odmislimo. Imeli smo službe, stanovanja, sindikalne izlete, ozimnice, poletne dopuste na Jadranu ... Ampak to življenje je bilo financirano s krediti takratnega grdega Zahoda. Negativno plat, prej omenjene težave in grozovitosti, smo radi pozabili. Ali pa so nam namerno pomagali, da jih pozabimo. A je kje kakšna resna jugonostalgija v Srbiji, na Kosovu, v Črni gori, na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ali Makedoniji? Večinoma so ponosni na svoje nacionalne države, ukvarjajo se z izboljševanjem upravljanja, celijo še odprte rane zadnjih vojn, borijo se s težkim gospodarskim položajem, slabo perspektivo mladih, ampak titoizma si ne želi nihče več. Vsesplošno je sprejeto razumevanje, da je prava smer evropska smer v družbo tistih, ki spoštujejo demokracijo in človekove pravice. To ni idealno okolje, ampak alternativa, za katero se je vredno truditi in zanjo boriti z vsemi demokratičnimi sredstvi, kot so nedavno pokazale množice Ukrajincev. Tako kot je očitno za velik del Ukrajincev prava smer evropska smer, je tudi za Slovenijo edina prava smer evropska smer in končni cilj evropska Slovenija.