Ob slovenskih razpravah in pojavih ekstremizma na protivladnih demonstracijah v letu 2012 se je dobršni del medijske krajine ukvarjal s poskusi povezovanja domnevnega desnega ekstremizma na demonstracijah s takratno vladajočo opcijo. Pri tem početju so bili nekateri tako zelo inovativni, da so simbole, ki so se pojavljali na demonstracijah in pripadajo levim ekstremističnim in anarhističnim organizacijam, uporabljali kot dokaz za prisotnost desničarskih ekstremistov na demonstracijah. Še posebej so »pohvale« in pomilovanja vredni posamezniki, t. i. strokovnjaki, ki so bili polni besed v tej smeri, seveda pa v podkrepitev niso ponudili nobenih dokazav. Eden najbolj izpostavljenih je bil bivši predsednik ene od včasih največjih strank, ki je bil letos po zamenjavi vlade, a brez strokovnih referenc za nagrado, imenovan v upravo največjega slovenskega letališča.
Pa vendar o takšnih strokovnjakih ne velja preveč zgubljati besed, tudi ne o tem, da so se veterani vojne za Slovenijo iz policijskih in vojaških vrst pustili zmanipulirati svojemu vodstvu ter se popolnoma neprofesionalno postavili nasproti legitimni in legalni oblasti ter mlajšim policijskih kolegom v uniformah, ki so varovali demokracijo in dobivali kocke v glavo. Solidarnost pa taka. Ti veliki vodje teh veteranskih organizacij danes hodijo na okrog ter stokajo in javkajo, ker jim zdajšnja vlada ni povrnila finančnih sredstev, ki jim jih je grda prejšnja vlada odvzela. Kakor tudi ni pomlajena zveza borcev podprla teh njihovih »naporov«. Seveda jim ne pade na misel, da bi proti tej vladi demonstrirali, saj je vendar prava. Načelnost pa taka. Naj zelo jasno povem: to protestiranje bivših pripadnikov represivnega aparata države je bilo nedostojno in nevredno visokih činov in položajev, ki so jih imeli. In tako bo razumljeno tudi v prihodnje, če bi do česa podobnega prišlo. A kot že povedano, pod to vlado teh skrbi ni, kakor tudi ne obljubljenih nagrad.
Če se vrnem k vprašanjem ekstremizma, s presenečenjem ugotavljam, kako malo pozornosti je v Sloveniji namenjeno islamskem radikalizmu. Islamskemu radikalizmu, ki se vsak dan kaže na območjih spopadov v Afganistanu, Iraku ali v Siriji oz. v najbolj pritlehni obliki, kot je bil napad na nakupovalno središče v Keniji. V Siriji že skoraj dve leti divja državljanska vojna, ki je hkrati tudi spopad za vpliv v regiji. Na regionalni in šiitsko-sunitski ravni je to spodad med Iranom in Hezbolahom v Libanonu na eni strani ter Savdsko Arabijo, Katarjem, Kuvajtom in drugimi na drugi strani. Ob tem velja poudariti regionalne interese Turčije, Egipta in Izraela. Na globalni ravni pa je to posredna vojna za vpliv med ZDA in Rusijo, kjer je zanesljivo slednja izšla kot zmagovalka diplomatske bitke v Varnostnem svetu OZN. Rezultat tega diplomatskega spopada pa je dejstvo, da bo predsednik Sirije Asad sam predal v uničenje kemično orožje, v zameno pa ZDA z zavezniki ne bodo vojaško posredovale.
Državljanska vojna v Siriji je vojna med strukturami, lojalnimi posvetnemu predsedniku Asadu, in uporniškimi skupinami. Uporniške skupine se delijo na tiste, ki želijo moderno civilno organizirano državo, in na tiste, ki zagovarjajo Sirijo kot radikalno islamsko državo, kakršen je bil Afganistan pod talibani. Spomnimo se takratnega Afganistana, kamenjanja in zlivanja kisline v obraz dekletom in ženam, ki so si drznile same sprehajti po ulici ali se oblačiti na zahodni način. Prav tako je še svež spomin na javne eksekucije na nogometnih stadionih in uničevanje več kot 2000 let starih kulturnih spomenikov. V konfliktu znotraj Sirije pa to pomeni likvidiranje posvetnih uporniških voditeljev s strani radikalnih islamističnih vodij.
Slovenija je kot druge zahodne države priznala sirsko nacionalno opozicijo kot edinega legitimnega predstavnika sirskega ljudstva. Seveda ob domnevi, da bo ta opozicija, ko bo zmagala, zavezana splošno sprejetim načelom dobrega demokratičnega vladanja in spoštovanja univerzalno sprejetih človekovih pravic in svoboščin. Sirski radikalni islamistični uporniki seveda teh načel ne sprejemajo, njim je bližje nova Sirija kot Afganistan pod talibani. In kaj je vprašanje, ki mora dobiti javni odgovor, tako kot poteka javna razprava v Nemčiji, Veliki Britaniji, Bosni in Hercegovini ali na Hrvaškem. Koliko Evropejcev, naših evropskih državljanov se bori na strani radikalnih islamističnih upornikov? Javno dostopne ocene so vsaj nekaj sto, od tega jih je samo iz Bosne in Hercegovine in Sandžaka več kot petdeset. Bojevniki so odšli tja z namenom, da postanejo šehidi – mučeniki. V Bosni in Hercegovini se je problem tako stopnjeval, da je pristojni minister poudaril potrebo po spremembi kazenskega zakonika, ki bi sankcioniral sodelovanje lastnih državljanov v paravojaških skupinah v tujini. Legitimno vprašanje, ki se zastavlja tudi nam v Sloveniji, je, ali so v Sloveniji prisotne islamske radikalne skupine, ki si nabirajo izkušnje v bojnih spopadih po svetu, še zlasti če vemo, da poteka strokovni javnosti dobro znana zelena radikalna islamska transverzala v smeri Sarajevo–Ljubljana–Dunaj.
V Sloveniji se moramo zavedati, da je tudi prisotnost levega, desnega ali radikalno islamističnega ekstremizma del naše družbe. O tem se je potrebno javno pogovarjati in imeti do vseh oblik ekstremizmov, s poudarkom na tistih, ki zagovarjajo nasilje, odnos ničelne tolerance. Vse institucije pravne države jih morajo obravnavati enako in enakovredno in ne v skladu s svetovnonazorskimi pogledi zaposlenih v teh ustanovah. Javnost pa si zasluži odgovor na vprašanje, ali vse institucije, vključno z njihovimi političnimi nadzorniki, delajo za to, da v Sloveniji ostane nizka ocena ogroženosti.
