Časnik Delo je 29. 11. 2013 objavil na spletu članek z naslovom Balkanski bojevnik: dokazi, izločeni na prvem sojenju, se vračajo v spis. Članek je bil objavljen na dan, ko so odvetniki obtoženih prejeli sodbo višjega sodišča, ki je odločilo, da bo »moralo sodišče prve stopnje ponovno izvesti vse dokaze ...«. Zakaj bi nekoga zanimal neki spletni članek, ki sodi v kategorijo črne kronike kot številni drugi? Zaradi majhnih podrobnosti, povezanih z njim. Tistega dne je za kratek čas na spletu imel ta članek prilogo, celotno sodbo višjega sodišča v Ljubljani. Po kratkem času je priloga, celotna sodba v imenu ljudstva in sklep, izginila, na spletu pa je do danes ostal članek in v njem kratek citat sodbe višjega sodišča. Vprašanje, ki se zastavlja samo po sebi, je, zakaj je tako?
Obstaja več razlogov, ampak dotaknil se bom dveh posebno zanimivih. Prvič, na prvi strani sodbe, ki je bila objavljena v časniku Delu, je v desnem kotu štampiljka, kjer piše Odvetnik Andrej Rauter, 29. 11. 2013 PREJETO. Na spletnem portalu časnika Delo se je torej istega dne, kot je odvetnik Andrej Rauter prejel sodbo, pojavilo vseh 51 strani te sodbe v obliki pdf s štampiljko tega odvetnika na prvi strani. Zelo zanimiva okoliščina. Namreč gospod Rauter je odvetnik enega od obtožencev v zadevi Balkanski bojevnik. Ali je naključje, da je ta sodba prišla v javnost? Kdo je še gospod Rauter? Po poročanju medijev tudi mož ene od poslank največje vladajoče stranke, ki je bila svoj čas tudi uslužbenka ljubljanskega okrožnega sodišča. Tiste poslanke, ki je bila neuspešna kandidatka za predsednico državnega zbora in je zaslovela, ko je ob definiranju fiskalnega pravila razložila teorijo krogcev. Ta se, kot lahko vidimo na youtubu, glasi, da »moramo ta veliki krogec postopoma spraviti v ta mali krogec«. Ali teorija krogcev deluje v praksi, še ne vemo, čakamo.
Tako kot čakamo rezultat aktivnosti pristojnih državnih organov. Ali so pristojni državni organi ukrepali zaradi zlorabe osebnih podatkov, a je bil izveden ustrezen inšpekcijski nadzor? V nekem drugem primeru je informacijski pooblaščenec zaradi objave faksimila obtožnega predloga enega od obdolžencev na facebooku naprej podal kazensko ovadbo, ko je bila zavržena, pa so speljali prekrškovni postopek. Kaj pa v tem primeru, še čakamo!
Drugič, sodba je seveda zelo zanimiva z vsebinskega vidika. Naj poudarim samo eno malenkost. Iz sodbe višjega sodišča izhaja, da se je sodišče prve stopnje odločitev o tem, da izloči dokaze iz Srbije, oprlo tudi na mnenje bivšega načelnika generalštaba Slovenske vojske in nekdanjega direktorja Sove, danes pa člana uprave večinskega državnega podjetja Aerodrom Ljubljana. Ni svoje odločitve oprlo na dejstvu, da je zakonska ureditev dela srbske varnostne službe BIA v skladu z Evropsko konvencijo za človekove pravice, temveč na pričanju nekoga, za katerega je višje sodišče presodilo, da »je imenovani akademski strokovnjak podal svoje mnenje glede varnostno-obveščevalnih služb zgolj na splošni ravni.« Nespodobno in nehigienično je, da bivši šef obveščevalne službe priča za narkokartel.
A bi to naredil bivši direktor Cie, BND (nemške Zvezne obveščevalne službe) ali MI6 (britanske obveščevalne službe? Nikakor ne! Pri nas je to mogoče, še več, kasneje se zaposli na enem najbolj odgovornih delovnih mest v državi. V podjetju, ki je v državni lasti, Aerodromu Ljubljana v privatizaciji, kar je škandal sam po sebi. Mi namreč nameravamo privatizirati, prodati tujcem, državno letalsko kritično infrastrukturo. Nihče pri zdravi pameti tega ne počne. Oddaja v koncesijo da, prodaja letalske infrastrukture, edinega resnega letališča na Slovenskem, pa je norost. Na letališču potrebujemo zanesljiv varnostni sistem, ki deluje z vseh vidikov optimalno za nacionalno varnost te države. Spomin na 11. september naj bo opomin.
Balkanski bojevnik(i) na Slovenskem so oživeli z aretacijo, predajo narkokralja Darka Šarića v Srbiji. V Sloveniji se je ponovno obudil spomin na škandal slovenskega pravosodja, ki je pred slabim letom in pol izpustilo na prostost Šarićevo vejo narkokartela v Sloveniji. Škandal je glasno odmeval v domači javnosti in po vsej Evropi, v pravosodnih strukturah, v tožilskih, policijskih in obveščevalnih krogih. V tujini zastavljeno vprašanje je bilo zelo preprosto, kaj se pa greste v Sloveniji? Sodba višjega sodišča je delno sprala ta madež. Tudi v Sloveniji imamo, tako kot v vseh razvitih državah, težave z narkotiki. Javna skrivnost je vedenje, da je mamila možno danes dobiti že v najmanjših slovenskih krajih. Policija se trudi, ampak, če ni epiloga na sodišču, je to jalov trud. Prav tako je po ocenah strokovnjakov popolnoma jasno, da se je del umazanega denarja iz trgovine z drogami opral tudi v Sloveniji. Kako je lahko nekdo lastnik superavtomobilov, vil, jaht, itd. brez enega dneva delovne dobe. Kaj počnejo slovenska davkarija in drugi državni organi?
Vsi skupaj lahko ugotavljamo, kako je s tem v Srbiji. Zakaj ni pri nas npr. podobnih zasegov premoženja, kot jih lahko vidimo v tujini? Primer Šarić je v Srbiji načel tudi razpravo o tem, kako je organizirani kriminal podkupoval in sodeloval s posamezniki iz policije, obveščevalnih služb, pravosodja in politike. Med drugimi se je v preiskavi znašel tudi vodja kabineta bivšega notranjega ministra. Kaj pa pri nas? Zatiskanje oči, da tega ni, je iluzorno. Policisti in uslužbenci slovenskih sodišč so že bili dobljeni s prsti v marmeladi. Slovenski mediji so v preteklosti že špekulirali o povezavah v pravosodju in politiki z narkokartelom. Ali smo sposobni te povezave presekati, jih raziskati in sodno procesirati. Moramo to narediti, zato da se nekega jutra ne bomo zbudili in ugotovili, da se nam je zgodilo tisto, kar smo ugotavljali o drugih. Vsaka država ima organizirani kriminal, obstajajo pa tudi države, kjer ima ta kriminal, narkokartel, državo. Dokler ne bomo v javnosti videli podobnih aktivnosti in rezultatov, kot jih spremljamo v Srbiji, se bomo lahko upravičeno spraševali, kam greš, Slovenija?