Ion Pacepa je slovenski javnosti precej neznana oseba. General Ion Pacepa je bivši šef romunske obveščevalne službe v času Ceausesca. Leta 1978 je dobil s strani Ceausesca ukaz, da mora izvesti likvidacijo, umor novinarja in direktorja romunskega programa Radia svobodna Evropa, Noela Bernarda. Ceausescu je bil besen zaradi radijskega programa, ki je uradni romunski socialistični raj prikazoval v pravi luči, luči bede in obupa. General Pacepa se je zato namesto za likvidacijo odločil, da pobegne na Zahod, v ZDA. Kot je kasneje zapisal v javno objavljenem pismu v Mondu, je bil v hudi dilemi – biti dober oče ali politični zločinec. Odločil se je, da ne bo politični zločinec, zbežal je v ZDA in prepustil svojo hčer na milost in nemilost Ceausescu. Razjarjeni Ceausescu je na njegovo glavo razpisal nagrado dva milijona dolarjev, temu pa sta se vsak s svojim milijonom pridružila še Arafat in Gadafi. Iz romunskih obveščevalnih arhivov, razkritih v demokraciji, je razvidno, da je Securitate, romunska politična policija, za likvidacijo angažirala svetovno znanega terorista in morilca, ki je bil znan kot Carlos Šakal, in mu za »operacijo 363« priskrbela 37 kg plastičnega eksploziva, brzostrelke, pištole in ročne bombe. Carlosu ni nikoli uspelo najti Pacepe, je pa leta 1980 razstrelil del sedeža Radia svobodna Evropa v Münchnu.
Pacepa je bil v Romuniji sodno rehabilitiran leta 1999, leta 2004 pa mu je romunska vlada vrnila čin generala. Pacepa je avtor več knjig, komentator in kolumnist, ki je v svoji knjigi Rdeči horizonti, izdani leta 1987, razkril blišč in bedo Ceausesca osebno in njegovega komunističnega režima. V knjigi Rdeči horizonti je zanimivo tudi opisovanje prijateljstva in sodelovanja med diktatorjem in množičnim morilcem Titom na eni strani ter diktatorjem in obsojenim množičnim morilcem Caeusescom na drugi strani. To sodelovanje je potekalo na različnih področjih, vključno s sodelovanjem med političnimi policijami. Politični policiji obeh držav sta na podlagi dogovora med diktatorjema skupaj izvedli ugrabitev politično neprimernih posameznikov. Med notorično svetovno znano Securitate in Službo državne varnosti je bilo tudi sodelovanje s krvjo umazanih rok. Za potrebe svojih gospodarjev sta si službi s krvjo mazali roke doma in v tujini. Za Komunistične partije Jugoslavije ter Slovenije in ostalih republik so to izvajale republiške ali zvezna politična policija, UDBA.
UDBA je bila leta 1944 ustanovljena kot OZNA, oddelek za zaščito naroda. OZNA se je leta 1946 reorganizirala v Upravo državne varnosti, poznano pod kratico v srbskem jeziku UDBA in vojaško varnostno službo, poznano s kratico KOS. KOS se je nato leta 1955 preimenoval v Varnostno službo (Organe varnosti) JLA, UDBA pa leta 1966 v Službo državne varnosti (SDV). V poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja torej nismo imeli več ne Udbe in ne Kosa, temveč njuni preimenovani naslednici, SDV in VS JLA. Način delovanja služb pa je žal ostal enak, kakor tudi kratenje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Iz v letu 2002 sprejete sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije nedvoumno izhaja, da je nekdanja jugoslovanska politična policija znana, pod imenom UDBA, med drugim »sama organizirala razne kriminalne aktivnosti, jih načrtno izzivala ... V ta namen je tudi falsificirala, fabricirala ali podtikala obremenilne dokaze. Žrtve takšne aktivnosti, praviloma politični nasprotniki ali drugače misleči, v takratnem režimu praviloma niso imeli možnosti razkritja konstruktov Udbe in rehabilitacije.« Poenostavljeno povedano: vrhovno sodišče je v svojem judikatu opredelilo Udbo kot kriminalno organizacijo totalitarnega komunističnega režima, ki je za preganjanje drugače mislečih uporabljala vsa sredstva. Posebno pomembno je, da se je vrhovno sodišče odločilo, da je objavljanje arhivskih gradiv tajne službe Udbe v javnem interesu.
Svojo zločinsko pot je UDBA skupaj s političnimi gospodarji na Slovenskem zaokrožila še z enim velikim zločinom nad slovenskim narodom, uničenjem arhivov. Uničenje arhivov je akt kulturnega genocida, ki skoraj v popolnosti onemogoča razkrivanje konstruktov Udbe in rehabilitacijo žrtev, vključno z iskanjem grobov pomorjenih. Ta komunistični kulturni genocid je bolj srhljiv v svoji unikatnosti. Stasi v Nemčiji ali Securitate v Romuniji sta bili tudi politični policiji enako zločinske narave, kot je bila UDBA. Pa vendar kulturnega genocida nad lastnim narodom ni bilo ne v Nemčiji in ne v Romuniji. To je Nemčiji in Romuniji omogočilo, da so začeli popravljati krivice v preteklosti, in to tako, da niso povzročali novih. Vse to je v Sloveniji onemogočeno, kulturni genocid nad slovenskim narodom se nadaljuje, odgovorni za to niso odgovarjali, sodbi zgodovine pa zanesljivo ne bodo ušli. Nedavno razkriti delčki neuničenih arhivov Udbe, ki se razkrivajo dnevno, z vso srhljivostjo popolnoma potrjujejo ugotovitve sprejete sodbe vrhovnega sodišča iz leta 2002.
Nesposobnost dela javnosti, civilne in politične družbe, da javno obsodi to, kar je ugotovilo že leta 2002 vrhovno sodišče, kaže na pohabljenost duha, ki ga je povzročil bivši totalitarni sistem. Neodziv vladajočih na javne pozive in molk velikega dela te iste družbe ob nameri vlade, da uveljavi zakon, ki nesorazmerno globoko posega v zasebnost slehernega od nas, z nameščanjem programske opreme, t. i. trojanskih konjev na naše računalnike, pametne telefone, tablice in druge naprave, kaže, da je ta pohabljenost očitno še hujša, kot bi si sploh upali predstavljati. Ideja je preveč podobna želji Ceausesca, da omogoči telefon vsem romunskim gospodinjstvom, toda s prisluškovalno napravo. Priprava takšnih strokovno ne dovolj utemeljenih predlogov po nepotrebnem še bolj vzbuja grenke spomine na Udbo. Združbo, ki niti v duhu nima ne mesta in ne prostora v samostojni, pravni in demokratični državi Republiki Sloveniji, v Sloveniji v Evropi, v evropski Sloveniji.