Ne delite se, ne sovražite se, ne obsojajte se med seboj! To je posmrtno sporočilo Ivana Gašperčiča, žrtve treh totalitarizmov, dachauskih procesov in očeta pesnice Tatjane Malec.
Slovenski komunizem in njegovi neokomunistični nasledniki so prišli na oblast leta 1945 s političnim genocidom nad slovenskim narodom, oblast so ohranjali z ustrahovanji, torturo, navideznimi volitvami in politično montiranimi procesi. Ko so na videz sestopili z oblasti, so storili še kulturni genocid z uničenjem obremenilnega gradiva tajne politične policije SDV. Pod masko demokracije so sistematično povzročili še ekonomski genocid nad slovenskim narodom, sedanja oblast je samo v zadnjem letu zadolžila vsakega od nas, vključno z dojenčki, za 4000 evrov, skupni dolg na posameznika pa znaša že 14.500 evrov. Ves čas teh rabot je komunističnim totalitaristom uspelo pokvariti, uničiti še ključno podstat vsake normalne družbe in države, na pravu temelječo pravičnost. Zadnji politično montirani proces, Janšev proces, je pokazal, da je Slovenija tudi žrtev pravnega genocida. Genocid nad pravom pomeni, da imamo pravo, ki ne temelji na pravici in pravičnosti, na sojenju na podlagi dokazov, temveč na podlagi indicev, domnev.
Tukaj pa smo že na polju metafizike in temeljnega načina delovanja Udbe. Z indici, ki govorijo o tem, da naj bi nekdo, nekje, nekoč nekaj storil, smo se vrnili v totalitarni miselni okvir, kjer je vsakdo lahko kriv česarkoli. Pravni genocid je povzročil, da nimamo v praksi uveljavljene določbe slovenske ustave, ki pravi, da je Slovenija pravna država. Kaj šele vladavine prava, na pravnem področju se vedno bolj jasno kažejo znaki, da je Slovenija s pravnega vidika t. i. propadla država. Pravno izobraževanje, indoktriniranje je popolnoma zgrešeno, zapeljano v napačno smer, sodna praksa instančnih sodišč pa neverjetno pristranska. Do sedaj se je v praksi pokazalo, da edino ustavno sodišče ostaja branik pravne države in zadnja obramba pred pravno genocidnim cunamijem, ki nam vsem skupaj grozi, neverjetno, v 21. stoletju.
Pravni genocid ima svoje korenine v takojšnjih povojnih krvavih komunističnih orgijah in politično montiranih procesih. Dachauski procesi so dober primer takšnega perverznega početja. Dachauski procesi so naziv za skupino politično montiranih procesov med letoma 1947 in 1949. Poenostavljeno povedano so bili za komuniste krivi tisti Slovenci, ki so preživeli svojo kalvarijo v nacističnem koncentracijskem taborišču Dachau. V procesih so obravnavali 7380 Slovencev in 2144 tujcev. Dr. Heli Modic je bil predsednik sodišča, dr. Vladimir Krivic pa javni tožilec. Procesi so potekali kot javni teater z uličnim ozvočenjem. Številni so bili spoznani za krive, nekateri tudi likvidirani. Breme vesti je dohitelo oba ključna eksekutorja tega akta pravnega genocida. V kasnejšem obdobju se je namreč dr. Modic potožil enemu največjih slovenskih kulturnikov Žarku Petanu, da ga je sram tistega procesa in vloge v njem. Krivic pa se je potožil, da je bil indoktriniran in kot odgovorni javni tožilec ni prisostvoval pri usmrtitvah dachauskih žrtev, kar je bila njegova dolžnost v skladu z zakonom. Obsodbe je odpravil 10. Kongres Zveze komunistov Slovenije aprila 1986. Vsem žrtvam, vključno z desetimi ustreljenimi, to seveda ni veliko koristilo.
Drugi večji politično montirani proces je bil t. i. Nagodetov proces, v katerem so leta 1947 sodili sredinskim intelektualcem. Pred začetkom sojenja je Boris Kraigher v zapisniku seje biroja CK ZKS, 9. julija 1947, takole povzel razpravo: »Nagodetov proces se začne čez teden dni. Linija, katero smo postavili na zadnji seji, bo osnovna nit procesa.« Proces je bil torej dokazano načrtovan in usmerjan s strani komunističnega centralnega komiteja. V vlogi tožilca je nastopal »narodni heroj« Viktor Avbelj, kasnejši politični funkcionar in tudi predsednik SR Slovenije. UDBA je aretirala in mučila 32 slovenskih intelektualcev, 15 pa jih je bilo postavljenih pred sodišče. Tri obtožene so obsodili na smrt in jih tudi likvidirali. Medijsko so obdolžene prikazovali kot »peščico špijonov, razrednih sovražnikov, plačancev inozemstva, ki nimajo nobene politične vsebine in katerih delo je brez vsake politične osnove škodovati ljudski oblasti«. Slovensko vrhovno sodišče je leta 1991 sodbo zoper vse obsojene razveljavilo in ob tem poudarilo, da je bil to krivični proces, ki je temeljil na lažnih obtožbah.
V slovenskem narodnem značaju je tihotapljenje, »šverc« nekaj, kar smo se učili od Martina Krpana ali pa zaradi nefunkcionalnosti socialističnega sistema počeli v prejšnjem režimu. V podzavesti posameznika to ni nujno nekaj slabega. Ampak nam se je zgodil drug katastrofalen »šverc«, (neo)komunistični »šverc« v demokracijo. Slovenska demokracija vedno bolj postaja karikatura demokracije, to opažajo tudi številni zunanji opazovalci. V demokracijo smo »prešvercali« tudi politično montirane procese. Janšev proces in še nekateri drugi, ki se mu napovedujejo, so ne le indikator tega, temveč neposredni dokaz.
Brez dokazov pravnomočno obsoditi nekoga, ki je hkrati tudi ključni politični nasprotnik slovenskega (neo)komunizma, kaže, da imamo resen, zelo resen problem. Velik ali odločilen del slovenskega pravosodja, tožilstva in instančnega sodstva se je očitno pretihotapil v demokracijo s svojim totalitarističnim miselnim okvirom in nebuloznim konceptom indičnega kroga. Vedno več je javnih namigov, indicev (sic!), da se je sojenje usmerjalo, sodba pa pripravljala in pilila nekje drugje. To je logično in razumljivo, saj je tudi komunistična partija usmerjala sodne procese in v primeru dachauskega izvedla po slabih štirih desetletjih celo rehabilitacijo.
Žalostna skupna značilnost vseh politično montiranih procesov je njihov končni epilog. Obsojenci so slej kot prej oproščeni na najvišjih sodnih instancah doma ali v tujini. Akterjem, usmerjevalcem, izvrševalcem, sodnikom in tožnikom pa gre večna sramota. Sramota, da so bili del takšne tragedije in breme lastne vesti, na vrata katere trkajo žrtve in njihovi bližnji.