Za najstarejšo obrt na svetu smo že slišali skoraj vsi, kakor tudi vsaj približno vemo, kaj to je. Če še komu to ni jasno, naj olajšam iskanje rešitve z asociacijo rdeča četrt. S tem smo vsaj približno rešili vprašanje najstarejše obrti na svetu. Zakaj je sploh govor o tem? Iz preprostega razloga: ta tema je posvečena drugi najstarejši obrti na svetu ali vsaj njenemu delu. Vohunstvo, špijonaža, ovaduštvo, denunciranje je le nekaj izrazov, ki jih v našem jeziku uporabljamo za del dejavnosti, ki ji lahko strokovno rečemo obveščevalna, protiobveščevalna ali varnostna dejavnost. In to je, kot je manj znano, poimenovano kot druga najstarejša obrt. Prepletenost ene in druge obrti je s primerom Hierona, tirana v Sirakuzah pred 2500 leti, opisal že Aristotel. Hieron je zaradi nadzora nad svojimi državljani vzpostavil sistem, v katerem je uporabljal ženske agente (špijonke, vohunke) in prisluškovalce. Pri tem so ženske agentke uporabljale svoje spolne usluge za pridobivanje podatkov od osumljencev, medtem ko so prisluškovalci pridobivali podatke na javnih zborovanjih, druženjih in prisluškovanju pred vrati bivališč. Vsakršna podobnost s (pol)preteklo zgodovino in sedanjostjo je verjetno in zgolj le naključna!?
Že Aristotel je torej pisal o prisluškovanjih na »ročen« način, s pojavom pisane besede se je porodila želja po prestrezanju vsebine pisem, enako velja za pojav komunikacijskih tehnologij, od telegrafa, žičnega do prenosnega telefona. V preteklosti je veljalo, da je bilo treba fizično prestreči pismo na pošti ali pri kurirju, sodobna tehnologija pa omogoča prestrezanje telefonskih klicev ali elektronske pošte na navzven manj opazen ali celo neviden način. Tisti, ki je predmet prestrezanja komunikacij ali prisluškovanja, seveda tega ne ve. Mit, da se prisluškovanje izvaja takrat, ko je povezava slaba, v telefonu šumi in podobno, je samo mit.
V digitalnem svetu, katerega del so mobiteli, pametne tablice in računalniki, so ti posegi od tistih, ki imajo ustrezno tehnologijo, največkrat popolnoma nevidni, nejasni in neboleči. Do trenutka, ko se pojavi žvižgač, globoko grlo, gos, ki gaga, če povzamem Churchilla oziroma za ene junak, za druge izdajalec. Snowden je postal verjetno zgodovinsko najbolj odmevno globoko grlo na mednarodnem prizorišču. Škodo in sramoto, ki jo je povzročil svojim bivšim delodajalcem, bo mogoče ocenjevati še leta in leta. Na drugi strani je mogoče zagovarjati to, da je največ prispeval k razkrinkanju hipokrizije v mednarodnih odnosih med zavezniki. Že sedaj pa je popolnoma jasno, da sta Rusija in njen predsednik velika zmagovalca te igre moči. Zaupanje v transatlantskih odnosih je načeto, seveda ne usodno poškodovano, pa vendar je za številne grenkoba ostala.
Kaj pa prisluškovanje pri nas doma? Zakonsko podlago za to imajo v Sloveniji policija, Slovenska obveščevalno-varnostna agencija in Obveščevalno-varnostna služba Ministrstva za obrambo RS. Vse te institucije so jasno omejene pri svojih pristojnostih, ki jih imajo v zvezi s tem. Zakonske rešitve niso v ničemer radikalno drugačne kot v primerljivih evropskih državah. Veljalo bi morda razmisliti o nekaterih spremembah, predvsem z vidika vzpostavitve nove nadzorne institucije, pooblaščenca za obveščevalne zadeve, ki bi se specializiral za to občutljivo področje. Da je to smiselno, bom ponazoril z nedavnim primerom, ki kaže na to, da pa je treba spremeniti tudi nekatere škodljive prakse.
In to je vprašanje t. i. kolateralne, postranske škode pri prisluškovanju. Govorimo o tem, da lahko v medijih beremo in spremljamo zapise iz prisluškovanja, ki je bilo zakonito opravljeno s strani policije. Najprej, prisluškovanje je bilo z zelo jasnim namenom v zvezi z domnevnimi kaznivi dejanji. Velika težava za vse v tej državi bi morala nastati takoj, ko lahko začnemo brati vsebino t. i. Lovšetovih prisluhov v kolhozniškem dnevnem glasilu enega od slovenskih tajkunov. Beremo lahko vsebino, ki nima zveze z očitanim kaznivim dejanjem. Nevtralnemu opazovalcu je popolnoma jasno, da so motivi objave takšnega prisluškovanja popolnoma sebični in v nasprotju s tem, za kar je sodišče to odobrilo. Drugič, spornost tega početja je tudi v tem, da se nonšalantno objavljajo vsebine pogovorov s tretjimi osebami, ki so neprostovoljno postali kolateralna škoda neprofesionalnega početja enega od medijev. Tretjič, in to je posebno vznemirljivo, je popolna anemičnost sodišča, tožilstva in policije, ki so se omejili od tega početja z lakoničnimi odgovori v stilu, da zadevo spremljajo ...
Kaj pa odzivanje po uradni dolžnosti? Na te določbe zakona smo pozabili? Sodišču je uspelo po treh tednih (sic!) izdati začasno odredbo in z njo prepovedati objavo vsebine prisluškovanja ter umik že objavljenega. Škoda je bila že povzročena tako državljanu Lovšetu, katerega domnevno spornega ravnanja nikakor ne odobravam, kakor tudi vsem posameznikom, ki so se znašli v medijih, kjer so pod krinko domnevno javnega interesa posegali v njihovo zasebnost. Ni bilo nobenega javnega interesa, bil pa je verjetno tajkunsko-lobistični interes ali zlorabljen nacionalni interes. Četrtič, stavek ali dva si zasluži tudi informacijska pooblaščenka, ki je spet pokazala mojstrstvo v postavljanju dvojnih standardov. Uvedla je neki postopek na policiji in tožilstvu, češ da se ona z viri medijev ne bo ukvarjala. Vse lepo in prav! Kaj pa z zaščito tistih, ki so bili namenoma medijsko zlorabljeni kot postranska škoda? Kaj je naredila v zvezi s tem? Nič, molčala je. Ni naredila kot npr. takrat, ko je bilo treba preganjati določene, izbrane medije, ko so v resničnem javnem interesu razkrinkavali lastnike ciprskih računov, ali posameznike, ki so objavljali na internetu kazenske ovadbe zoper sebe.
Naj sklenem s tipično slovensko posebnostjo. Nesorazmerno večja medijska pozornost in zgražanje pri nas je namenjeno eni od aktivnosti druge najstarejše obrti, prisluškovanju, ki so ga na globalni ravni izvajali Američani v NSA (agenciji za nacionalno varnost), kot pa zlorabam prisluhov v Sloveniji. Pogovarjajmo se uravnoteženo o enem in drugem, od državnih institucij pa moramo zahtevati, da ravnajo odločno in nepristransko v vseh primerih, ko smo žrtev ali kolateralna škoda spornega početja organov pregona in/ali medijev.