Leto 2016 je bilo dobro leto. Leto, kot ga ne pomnim. Na globalni ravni smo bili priča političnim premikom, ki napovedujejo korenito preoblikovanje sveta. Preoblikovanje na bolje. V Evropi je bil dogodek leta izglasovani izstop Velike Britanije iz EU, v ZDA zmaga Donalda Trumpa na predsedniških volitvah. Če k temu kot opombe pod črto dodam zavrnitev ustavnih sprememb Mattea Renzija in njegov posledični odstop v Italiji, zmagoviti pohod Alternative für Deutschland na treh deželnih volitvah v Nemčiji, krepitev Front National v Franciji, izjemen rezultat kandidata Freiheitliche Partei Österreichs Norberta Hoferja na avstrijskih predsedniških volitvah, rast podpore Geerta Wildersa in njegove Partij voor de Vrijheid na Nizozemskem, se svobodoljubu ob koncu leta mora prikrasti nasmešek na obraz.
Junija so britanski volivci kljub nasprotovanju mainstream medijev, vodstev Konservativne, Liberalne in Laburistične stranke, bruseljske in washingtonske oligarhije zmogli dovolj poguma in izglasovali brexit. Desetletna prizadevanja Nigela Faraga, karizmatičnega voditelja United Kingdom Independence Party, so obrodila sadove. Velika Britanija bo v skladu s svojo starožitno himno Rule Britannia! spet suverena in neodvisna. Hear, hear! Razlogi za izstop Velike Britanije iz EU so po mojem upravičeni, a z njenim odhodom Evropejci izgubljamo. Veliko. Ne samo da gre za gospodarsko izjemno pomembno državo, ki ob zgolj 13-odstotnem deležu prebivalstva ustvari kar 19 odstotkov BDP EU. Gre hkrati za edino državo EU s spodobnimi oboroženimi silami in kontinuiranim spoštovanjem zavez Natu o najmanj dvoodstotnem deležu obrambnih izdatkov v BDP.
Najpomembneje pri brexitu je, da EU zapušča glas razuma, država, ki si je vseskozi prizadevala za preoblikovanje EU kot zveze suverenih držav in podobno kot države višegrajske skupine nasprotovala težnjam po vzpostavitvi Združenih držav Evrope. In na koncu, kar sicer ni najbolj pomembno, z odhodom Nigela Faraga Evropski parlament izgublja prvovrstnega govorca, ki si je upal samopašnemu Jean-Claudu Junckerju v obraz povedati to, kar je, stari perverznež z nagnitimi zobmi zaradi zlorabe konjaka.
Težko je oporekati britanskim ocenam, da se EU razvija v napačno smer, ponesrečeno sparitev EUSSR in Eurabije. Ob nedavnem prebiranju knjige The Demon in Democracy: Totalitarian Temptations in Free Societies (Encounter Books, 2016) poljskega profesorja filozofije in poslanca v Evropskem parlamentu Ryszarda Legutka, se mi je potrdil uvid o totalitarnih podobnostih med Sovjetsko zvezo in EU. Trdi totalitarizem Moskve je zamenjal mehki totalitarizem Bruslja. Totalitarizem, ki sicer ponuja več potrošniške izbire in večjo materialno blaginjo, a je na koncu dneva, če je še tako mehak, še vedno totalitarizem. Ideološko je utemeljen na kulturnem marksizmu frankfurtske šole, politični korektnosti oziroma zatiranju svobode govora in multikulti kultu. V novoreku Bruslja je država demokratična samo, če sprejema invazijo hord muslimanov, podpira vse oblike spolnih izprijenosti in patologij ter zanika svojo nacionalno identiteto. V tem kontekstu je razumljiv pogrom nad državama, kot sta Poljska in Madžarska.
Kot pravi profesor Legutko, je EU podobno kot ZSSR metastazirala v superdržavo, ki ji vlada armada neizvoljenih aparatčikov. Odgovor teh bruseljskih inkasantov na izzive sodobnosti je vedno enak, več EU. Rešitev za islamski terorizem? Več EU. Rešitev za tehnološko zaostajanje Evrope? Več EU. Rešitev za staranje prebivalstva? Več EU. Rešitev za glivice na nogah? Več EU. Več EU. Več EU. Ob vsem tem EU ni sposobna izpolnjevati niti osnovne funkcije državnosti, tj. nadzora nad svojimi mejami. Zgolj evrokratski avtisti lahko ponavljajo isto ravnanje in pričakujejo drugačne rezultate.
Odgovor ne more biti več EU. Nasprotno, potrebujemo več Evrope in manj EU. Pritrditi moram Legutku, da je EU v sedanji zastavitvi nedemokratičen, neliberalen projekt, ki ogroža ultima ratio svojega obstoja, mir v Evropi. EU moramo vrniti k njenim izvorom kot prostora svobodne trgovine in ohlapne zveze suverenih držav. Britanci so očitno ugotovili, da je projekt EU takšen, kot je, onstran popravila in da ne želijo sodelovati v agoniji njegovega dokončnega propada. Če bomo Junckerju, Merklovi & Co. dopustili nadaljevati po začrtani poti, se bojim, da je bila britanska odločitev za brexit jasnovidna.
Zmaga Donalda Trumpa je v svoji genezi podobna brexitu. Nezaželena in nepričakovana. Nezaželena za mainstream medije, washingtonski kartel demokratov in »cuckservative« republikancev ter elite globalistov. Skratka za vse, ki jim je bilo v interesu zatečeno stanje, nadaljevanje ekonomskega, socialnega, političnega in vojaškega nazadovanja ZDA. Trumpove zmage ne pozdravljam le kot manjšega zla, preprečitve zlovlade Hilary Clinton. Ta bi bila v svoji neuravnovešenosti verjetno sposobna sprožiti termonuklearni napad na Rusko federacijo in zanetiti tretjo svetovno vojno. Temu smo se s Trumpom in preudarnim imenovanjem treh upokojenih generalov marincev Johna Kellyja, Michaela Flynna in Jamesa Mattisa v varnostni kabinet izognili. Če k temu dodam še imenovanje Rexa Tillersona za državnega sekretarja, si prej kot zaostrovanje odnosov z Rusko federacijo obetam detant in preobrat v ameriški zunanji politiki. Dovolj je bilo netenja barvnih revolucij, izvažanja demokracije in Obamovega podpiranja islamskega terorizma.
Trump je epifenomen, ki svoj uspeh po mojem dolguje pretežno sposobnosti zaznave dveh glavnih bolezni sedanjosti, multikulturnosti in islama. Prva je, ker napada avtoimunsko sposobnost zahodne civilizacije, primerljiva z aidsom, drugi s sifilisom. V času, ko levi fašisti resnico označujejo za sovražni govor, je bil Trump pripravljen stvari poimenovati take, kot so. V tem smislu je Trump populist, znal je ubesediti tisto, kar nas večina jeznih belih mož in žena že dolgo ve, politično pa najbolj primerno artikulira ti. alt-right desnica. In vzpona te etnocentrične, identitetne desnice sem bil leta 2016 najbolj vesel.
KOLUMNE IZRAŽAJO STALIŠČA AVTORJEV IN NE NUJNO UREDNIŠTVA REPORTERJA
