To je oktobrska revolucija, ki je začela uresničevati komunistično abstrakcijo v življenjski in politični konkretnosti. Nobena ideologija ni toliko časa držala v šahu ljudi kot prav ta.
Komunizem so popisovali in analizirali mnogi, a nihče ni dosegel te prepoznavnosti kot prav Črna knjiga komunizma, ki je do ljudi prišla na osemdeseto obletnico oktobrske revolucije, jeseni 1997. Prodana je bila v več kot miljon izvodih, natisnjenih v 16 jezikih. Razpravljati o Črni knjigi komunizma pomeni razpravljati o bistvem, kar nas kot bitja 20. in 21. stoletja določa.
Zakaj? Črna knjiga komunizma je zbudila takšno pozornost predvsem zaradi uvodnika Stéphana Courtoisa, natančneje zaradi enega stavka, ki je ustaljeno interpretacijo vsega, kar pojmujemo kot teror polpreteklosti, temeljito zatreslo, če ne postavilo na glavo. Stavek se glasi: »Genocid nad pripadniki drugega družbenega razreda je enak genocidu nad pripadniki druge rase. Smrt od lakote, ki doleti otroka v Ukrajini, ko Stalin namerno sproži uničujoče gladovanje, se v svoji usodnosti ne razlikuje od smrti židovskega otroka, ki v Varšavskem getu umre zato, ker Nemci preprečijo dostop slehernega živeža vanj«. In ko je Stéphane Courtois napisal ta stavek, je moral napisati tudi naslednjega: »Metode, ki jih je začel uveljavljati Lenin, sistematizirali pa so jih Stalin in njegovi podaniki, so identične početju nacistov, s to pomembno razliko, da so bila grozodejstva izvršena, ko nacizma še nikjer ni bilo«. V neposredni bližini gornjega navedka najdemo tudi izpoved Rudolfa Hössa, človeka, ki je bil zadolžen za izgradnjo Auschwitza in bil tam 16. aprila 1947 tudi obešen kot njegov direktor. Höss je na sojenju povedal, da so Auschwitz zgradili po načrtih, ki so bili posredovani neposredno iz Sovjetske zveze. Po njih so tam gradili gulage. Še posebej so bili nacisti pozorni na dejstvo, da so Sovjeti izvajali množične likvidacije zapornikov s prisilnim delom. Na vratih največjega nacističnega taborišča smrti je pisalo Delo osvobaja (Arbeit macht frei)....
Dodati je potrebno nespregledljivo dejstvo, namreč, da se je druga svetovna vojna začela z delitvijo Poljske, ki je sledila konkordatu med nacisti in komunisti. Prva tretjina druge vojne se je odvila, ko sta bila Hitler in Stalin v paktu. Francoski komunisti so na dan zasedbe Pariza, 14. junija 1940 na nemške oblasti naslovili prošnjo za nadaljne izhajanje partijskega glasila L'Humanité (ta še danes izhaja): »Francoski narod želi, da se oblikuje nova oblast, ki bo naslonjena na SZ«, beremo v uvodniku številke, ki izide istega dne (Stéphane Courtois, Boljševizem po francosko, str. 136).
Uvodnik v Črno knjigo komunizma je ta svet postavil na glavo. Povedal je, da je totalitarizem eden, da pa ima dva obraza, kot kovanec: z ene strani se sveti Stalinov, z druge Hitlerjev portret. Reakcija na metodološko izenačenje komunizma z nacizmom je bila strahotna. Kako, da ne, komunisti so se pretihotapili na svetlo stran zgodovine preko svojega »antifašizma«. Raziskovanje preteklosti pove, da so bili bolj fašistični od svojih fašističnih vzornikov. Predvsem pa so bili pred njimi: v roke so jim dali orodje za množično uničevanje. Med gulagom in koncentracijskim taboriščem nacistov je razlika v imenu, ne v načinu, metodi in posledicah (število mrtvih).
Svet, v katerem se je oblikovalo človeštvo v drugi polovici 20. stoletja, te temeljne premise ni upošteval. Vzgojeni smo bili, da so bili komunisti pozitivni, nacisti pa negativni. Nacisti so seveda bili negativni, a prav toliko kot komunisti, saj so se učili od njih. V Jugoslaviji je bilo to še posebej poudarjeno. Tito je bil nezmotljivo božanstvo, partizani brezmadežni angeli, povojna oblast (1945 - 1990) pa obljubljena dežela. A dejansko je bilo vse drugače.
Resnica je kategorija, ki osvobaja, čeprav je za to potrebno plačati veliko ceno. Na Courtoisa so se spravili vsi zgodovinarji leve in sredinske provenience: kako tudi da ne, večina njihovega opusa je zrasla na napačni predpostavki.
A stvar je preprosta: če hočemo, da se zlo totalitarizma nikoli več ne ponovi, moramo razumeti njegovo dialektiko. Ta pa temelji na zgodovinskih dejstvih. Toliko slabše za one, ki jih ne upoštevajo. A dolgo je tudi trajalo, da so ljudje sprejeli dejstvo: Zemlja je okrogla, vrti se okoli sonca.
Mi smo, ob stoletnici oktobrske revolucije, nekje na začetku tega procesa. A čas dela za nas.
