Dragan Milkovič je zame eden boljših slovenskih piscev pravljic. Ne samo to, je tudi odličen opazovalec sveta okoli sebe. Včeraj mi je v roke prišla njegova pravljica Zgodba o lipi. To ni le pravljica za otroke. To je predvsem besedilo, vredno pozornosti vsakega odraslega bralca. Ni moj namen, da obnavljam vsebino, rad bi vam ponudil v branje le kratek odlomek z zadnje strani.
Takole je v Luciji živeči Ljubljančan zapisal: »Na mestu, kjer sem rasla, je gotovo že vzklilo novo življenje. Kmalu se ne bo nihče več spominjal košate lipe, kakršna sem bila. Spoznanje o minljivosti je boleče, po drugi strani pa se bom razveselila novih poganjkov, ki si bodo na mojem mestu vztrajno utirali pot v življenje, kot sem to nekoč počela sama.«
Zame, ki sem pred dnevi sklenil dolgoletno delo odgovornega urednika na televiziji ETV, so te Draganove (ker ga osebno poznam, naj mi bo dovoljeno imenovati ga z imenom) besede pravi balzam za dušo. Žalosten, ker grem in hkrati vesel, saj za sabo zapuščam ekipo, ki bo ravno tako pognala korenine ter iz dneva v dan nove in nove poganjke.
Sam sem dal, kar sem zmogel in znal. Zdaj bodo to pot nadaljevali tisti, ki sem jih leta in leta skrbno zbiral. Hkrati bodo zraven dodajali druge, ki bodo delo obogatili in mogoče nekoč nasledili njih same. Tako slovo je srečno.
Tako bi pravzaprav moralo biti povsod: v družini, ko se skrhajo odnosi ali ti srce pomladno zaigra na strune druge ali drugega tako bi moralo biti, ko se menjava vodstvo v kakšnem društvu, podjetju, mediju, v strankah in kjerkoli.
Tistim, ki jim je zaupano (meni je urednikovanje zaupal Janez Vidmar), da vodijo neki kolektiv, morajo predvsem vedeti, da je to začasno, da morajo že prvi dan iskati morebitnega naslednika in da morajo v projekt dati sebe v celoti. Za to morajo imeti najprej podporo družine in tudi okolja, v katerem živijo. Hkrati morajo vedeti (če ne vedo, kmalu spoznajo), da imajo vsake oči svojega malarja.
Odhajam pokončno in brez zamer. Mlajši bi verjetno odhajal z drugačnimi čustvi. Ko srečaš Abrahama, se življenje zagotovo umiri in na svet gledaš z drugačnimi očmi. Znaš ceniti in ovrednotiti dosedanje delo, ugotoviti svoje zmožnosti za naslednja leta in sprejemati življenje tako, kot ga je tako lepo opisal v pravljici Zgodba o lipi Dragan Milkovič.
Ko malo pomislim in pogledam nazaj, ugotovim, sem bil že večkrat v podobni vlogi odhajajočega. Zdaj z ETV, pred leti z dolgoletnega pisanja za Zasavca, nekako v tistem času z mesta predsednika Karate kluba Pon-Do-Kwan Izlake, kjer so naši trenerji vzgojili svetovne in evropske prvake. Zapustil sem tudi stranko SDS – že pred mnogimi leti – ko sem spoznal, da nisem primeren za strankarsko delovanje. Nisem dovolj vodljiv, slabo se prilagajam in vse preveč mislim s svojo glavo.
Odšel sem tudi z mesta predsednika Tomšičevega sindikata v podjetju, ki je odpuščalo. Lahko bi ostal, imel sem imuniteto, pa sem rajši odšel skupaj z nekaterimi odpuščenimi delavci iskat nove priložnosti ali, kot rečemo športniki, novim zmagam naproti. Takrat žalosten, danes vesel, ker sem povsod zapustil poganjke, ki so znali nadaljevati moje delo. Ga ponekod celo odlično nadgraditi. Verjamem, da bo tako tudi na ETV.
Dlje, ko je nekdo na oblasti, na vodstveni funkciji, bolj ima rad okoli sebe poslušne ljudi.
Podobno bi moralo biti tudi v naših političnih strankah. Pred leti sem na ETV posnel zanimivo anketo o mandatih poslancev, predsednikov državnega vrha, županov, direktorjev javnih zavodov in dobil presenetljive odgovore. Večina je bila za omejitev mandatov. Žal ni nihče med njimi šel dlje od besed. Jaz sem šel, ko sem spoznal, da je bilo 13 let vodenja dovolj, da več ne zmorem, ne znam in nimam energije. Le tako pride do sprememb. A zanje moraš odpreti vrata.
Ne vem, zakaj tega ne spoznajo nekateri naši politiki. Med njimi mnogi župani, ki imajo za sabo tri, štiri in celo več mandatov. Mislim, da taki živijo v utvari, da so vsi okoli njih zanje, menijo, da so nenadomestljivi in podobno. Seveda tako govorijo, saj vedo, da bodo sicer hitro postali nekaj hudo motečega. To vedo, ker imajo oči in so lahko vse to spremljali. Dlje, ko je nekdo na oblasti, na vodstveni funkciji, bolj ima rad okoli sebe poslušne ljudi.
Od tistega trenutka naprej, ko se to v popolnosti zgodi, kjerkoli v strankah, na občinah, v javnih zavodih …, je začetek konca. Propadanje lahko zaustavi le vodja sam. Tako, da odide. K slovesu ga bodo le redkokdaj pozvali njegovi poslušni podaniki in vsi tisti, ki so zaradi njega deležni takšnih ali drugačnih materialnih dobrin.
Nisem Kučanov človek, nisem nekdanji udbovec, nisem član nobene stranke, ni ozadja. Sem le dolgoletni opazovalec političnega dogajanja, zato bom brez slabe vesti zapisal: »Janez Janša, poslovi se z mesta političnega vodje.« To bi se moralo zgoditi že po volilnem porazu leta 2008. Žal so pred tem in tudi za tem odšli in odhajali mnogi drugi. Ostajali pa so prilagodljivi. Tistih z drugačnimi lastnostmi, s pogumom in pokončnostjo pa je že nevarno malo. A so, so poganjki. Ne bo konec.
Če ne prej, bo pa po parlamentarnih volitvah čas za novo svežino, novo energijo in novo znanje. Tudi v moji domovini, ki jo imam tako rad in kjer imam tudi sam nekaj poganjkov.
KOLUMNE IZRAŽAJO STALIŠA AVTORJEV IN NE NUJNO UREDNIŠTVA REPORTERJA.
