»Slab simptom stanja v družbi, da se sploh nočejo pogovarjati,« je pri Odmevih ugotavljal dosedanji poslanec italijanske manjšine Roberto Battelli. Menil je, »da je bilo to umetno ustvarjeno skozi neko konstantno psihološko propagando, ki tudi sama po sebi ni vredna res demokratične države.«
Tu je poslanec v sozvočju s Carolin Emcke, dopisnico z vojnih področij, ki v delu Proti sovraštvu pravi, da sovraštvo »ni nekaj naravnega, že v naprej danega. Kakor da bi bilo sovraštvo bolj pristno kot spoštovanje. V katero smer se bo sovraštvo obrnilo, proti komu se bo usmerilo, katere zavore in katere ovire je treba predhodno odstraniti, vse to ni naključno, ne obstaja že od prej, nasprotno, vse to je usmerjano.« Če pogledamo v nastajanje in razvoj naše države, bomo brez težav sledili ustvarjanju sovraštva in njegovemu usmerjanju, če ponovimo za Emckejevo.
Letošnje volitve so bile natančno 30 let po tistem 3. juniju, ko je bil ustanovljen Odbor za varstvo človekovih pravic ali »Bavčarjev odbor«, ki je vodil proteste proti aretaciji Janše, Borštnerja, Tasića in Zavrla. Dejansko se je že ob tej aretaciji pokazalo, kdo naj bi bil grešni kozel, ki mu je treba naprtiti krivdo za vse hudo v komunistični Jugoslaviji.
Ker je bil Janša na čelu osamosvojitve, je avantgarda totalitarnega režima prepoznala v njem svojega sovražnika. Ne gre pozabiti, da je vodja te avantgarde, Milan Kučan, 31. januarja 1990 izpovedal: »O odcepitvi Slovenije od Jugoslavije je težko celo misliti, ker to ni nikoli bila moja najintimnejša opcija. Z njo se ne morem sprijazniti. Toda taka Jugoslavija za nikogar ni dobra.«
Povsem razumljivo je, da to tudi ni bila najintimnejša opcija privilegirancev, koristnikov in privržencev totalitarnega režima, zato je janšofobija padla na plodna tla in se ob skrbnem propagandnem doziranju goji in razrašča vse do danes. Če demonizirate Janšo, ste strpni, napredni, če tega ne počnete, bodo demonizirali še vas. V takšnem ozračju pridejo brez težav v državni zbor stranke, katerih edini program je demoniziranje in izključevanje Janše, SDS in četrtine volilnega telesa.
Na sprejemu ob 30. obletnici »Bavčarjevega odbora« je predsednik države poudaril, da »enotni obstanemo, razdeljeni pa propademo«. Lev Kreft, komunistični politik in predsedniški kandidat (2002), pa je ob tem v kamero povedal: »Saj se nismo nikoli poenotili, samo vedeli smo, da moramo popustiti drug drugemu.« In to je resnica osamosvajanja, o tem govori tudi Janša.
Partija je pristala na osamosvojitev, vendar z namero, da ohrani »vodilno vlogo« v novi državi. Demos je bil preveč razdeljen, da bi to preprečil (zloglasni poziv »Zaustavite desnico« je dejansko pomenil »Zaustavite demokratizacijo!«), in je razpadel, kakor hitro je dosegel mednarodno priznanje naše države. Demokratizacija pa se vse do danes ni bistveno približala svojemu cilju, država je še vedno v službi sebičnih interesov kontinuitetnih elit. Zato npr. pranje iranske milijarde in preprečevanje izpolnitev mednarodnih zavez glede NLB.
Janšofobija, demoniziranje Janše, se tako znova izkaže za konstrukt, s katerim se poskuša zaustaviti nadaljnjo demokratizacijo in normalizacijo Slovenije, v kateri ne bo nihče nad pravom in bomo vsi enakopravni v odprti in varni družbi.
Pred volitvami 2014 so Janšo izolirali fizično, na teh volitvah pa z izključevanjem. In kaj navajajo kot razlog za njegovo kužnost in karanteno? Baje naj bi širil strah pred ilegalnimi migranti, teh pa sploh ni, so med kampanjo trdili Janševi nasprotniki. Takoj po volitvah pa iz ust notranje ministrice Vesne Györkös Žnidar izvemo: »Trend ilegalnih migracij se krepi. Policija je letos do konca maja obravnavala 2373 ilegalnih prehodov državne meje, kar je skoraj štirikrat več kot v istem obdobju lani. Zelo se je povečalo tudi število prošenj za mednarodno zaščito, do konca maja jih je bilo vloženih že 1163, kar v primerjavi z istim obdobjem leta 2015 pomeni 1385-odstotno, z lanskim letom pa 261-odstotno povečanje.« To preprosto pomeni, da so nam Cerar, Židan in Erjavec ves čas v oči lagali, Janšo pa po krivem obtoževali ksenofobije. Še slabše, lagali so tudi, kako da so pripravljeni na nov imigrantski val.
»Migracije so razkrile nerazvitost slovenskega političnega prostora (…) Z nerealno, nedodelano in neopredmeteno odprto migracijsko politiko se nikoli nisem strinjala, tudi zato, ker Slovenija ni gospodarska velesila. Liberalnost, ki je v Sloveniji zelo popularna, ni mogoča z neformalnim pritiskom na MNZ, ki je dolžno izvajati zakone, ampak s širšo strategijo, s katero pa se salonski liberalci ne želijo ukvarjati. (…) Moja stališča so javno ocenjevana kot pretrda, tudi znotraj stranke. V tako polariziranem prostoru, ki je poln neke načelne politike, ideologije, hkrati pa je brez strategije, sem dolžna predlagati vse tiste ukrepe, ki jih država potrebuje za uravnavanje masovnega, nedovoljenega priseljevanja. Varnost kot človekova pravica po ustavi ne bi smela biti ideološko vprašanje.«
Je Janša med kampanjo govoril kaj drugega kakor Cerarjeva ministrica po njej?! Janšofobija, demoniziranje Janše, se tako znova izkaže za konstrukt, s katerim se poskuša zaustaviti nadaljnjo demokratizacijo in normalizacijo Slovenije, v kateri ne bo nihče nad pravom in bomo vsi enakopravni v odprti in varni družbi. Kjer bo normalno, da so tudi dominantni mediji »čuvaji demokracije« ves čas, ne pa »čuvaji oblasti«, in da razkrinkajo nekaj njenih manipulacij, zlorab in laži šele po volitvah, kot npr. Delo s pogovorom z notranjo ministrico.
Vsekakor se je razlog za sedanjo izolacijo in izključevanje Janše izkazal za pritlehno demonizacijo političnega nasprotnika, ki nima nič skupnega z demokratičnem soočanjem programov in z legitimno tekmo za oblast. Če bodo demonizatorji vztrajali v demoniziranju, da bi si prigrabili oblast, bomo obtičali v demonokraciji, v kateri so razdori, izključevanje, laganje, manipuliranje vrline, povezovanje, sodelovanje, poštenje in spoštovanje pa popljuvane pregrehe.
Vsemu navkljub pa se pridružujem Battelliju, ki je izrazil upanje: »da bo Slovenija našla pot do normalnosti in dostojnosti funkcioniranja demokratičnih institucij.«