Gospod predsednik je zagotovo imel v mislih to, da na primer država oziroma sedanja vlada najbolj siromašnim odreče pravico do hrane. To ni varčevanje, ampak butalsko in brutalno neupravičeno odrekanje in genocid, saj bi se populacija kmalu zmanjšala za polovico. Vlada tega sicer ni storila in ne namerava storiti, ni pa tudi demantirala, da tega ne bo storila, mi pa hočemo vedeti, ali bo Janševa vlada ljudem vzela pravico do hrane ali ne!
Govori se, in nekateri naši ugledni mediji o tem pripravljajo članke – recimo v Nedeljskem – da zaradi varčevanja, ker nimamo več kulturnega ministrstva, kulturniki umirajo, hirajo v tisočih in jih vozijo kar na centralno deponijo. Registrirali so že sto triindvajset poskusov samomorov z alkoholom, morali pa se bodo odreči tudi poeziji in vinu. Ni prijav, ker je menda priključitev ministrstva za kulturo k športu in znanosti preživel en sam pesnik. Pa še ta ne piše že več kot dvajset let. To pomeni, da se je zatekel v kulturni molk.
Zadnjič so zlobno pisali, da se gospod predsednik Türk naokrog vozi v spremstvu kakšnih sedmih avtomobilov višjega razreda, kar naj bi pomenilo razmetavanje javnega denarja. V resnici se Türk ne more odreči temu predsedniškemu voznemu parku iz različnih razlogov, se je pa že prej odrekel spremljanju ambulantnega vozila, kar pomeni, da se odlično počuti. A tu ne gre za varčevanje. Varčevanje bi bilo, če bi predsednik naših po deželi in širše hodil peš. To pa ne gre, ker je letos čas predsedniške kampanje in bi mu peš uspelo obiskati kakšne tri do štiri vasi, z voznim parkom pa tri četrt in pol Slovenije na naš račun. To pa je v našem interesu, zato tu odrekanje ni primerno. Če se predsednik vozi po državi, to pomeni, da ga še imamo. Ne vemo namreč, kaj bo storila sedanja vlada, saj slišimo, da bi ga lahko celo ukinila – država brez predsednika pa je kot zveza borcev brez proslave ob dnevu upora proti okupatorju.
Največji napad sedanje vlade na samoupravne socialistične pridobitve in izročila revolucije in NOB pa je poskus ukinitve 2. januarja in 2. maja. V resnici gre za izbris dveh pomembnih nedelovnih dni, ali kot je rekel sindikalist Janez Posedi: ta dva dneva proletariat potrebuje, da pride k sebi zaradi prvih dveh prazničnih dni. Po domače rečeno: ko se ga na primer na predvečer 1. maja mi delavski razred in proletariat nažremo in nabutamo na prvomajski proslavi na ljubljanskem Rožniku, ni primerno in ni v skladu z delovnopravno varnostno politiko in zakonodajo, da 2. maja gremo za delovne stroje. Predlani, ko sem bil po dolgem času na Rožniku, sem tudi jaz skorajda zapadel v alkoholizem, ko sem poslušal vznemirljive besede našega sindikalista Dušana Semoliča. Ko je na oder ob enih zjutraj stopil še takratni in spet sedanji ljubljanski župan Zoran Janković, pa sem vedel, da alko ne pomaga, ampak, da je potrebna trda droga.
Na trdih tleh pa so pristali Adrijini avioni tisto noč, ko je nadzorni svet zamenjal predsednika uprave Kleména Boštjančiča. Zato so človeka čez nekaj ur morali spet postaviti na funkcijo. To je lep primer, kaj se zgodi, če bi se odrekli predsedniku Türku. Država bi obstala, letala v Sarajevo tudi ne bi poletela, trgovine bi ostale zaprte, tovarne ne bi delale, komunala ne bi odvažala smeti, peki ne bi pekli kruha, zmanjkalo bi elektrike, vode, telefoni bi obmolknili, časopisi bi prenehali izhajati, na TV ne bi bilo programa itn. Predsednik države pa bi lahko sedel doma in debelo gledal, namesto da bi opravljal protokol. Brez Türka bi padli v kameno dobo, z njim smo pa vendarle korak naprej.
Zaradi enega mercedesa pa bi nam radi ukinili državni svet; na TV je ekonomistični genij Maks Tajnikar rekel, da bi glede na to, da stranke v parlamentu glasujejo kot eden, bilo dovolj, če bi v njem sedeli samo šefi strank. To bi državni zbor zelo zmanjšalo in še veliko bi prihranili. Kot na primer veliko prihranimo, ko je Maks Tajnikar recimo nadzornik v Adrii Airweays, ali pa v Kliničnem centru. S tem je Tajnikar več kot enkrat dokazal, da se spozna na demokracijo, če ga že pri ekonomiji malo postrani vleče. Pač ne moreš biti za vse. Nekoč je skorajda ukinil državo, strankokracijo in demokracijo nasploh, ko je približno ves državni proračun zmetal v mariborski TAM, potem so mu nadaljevanje tega politekonomskega poskusa preprečili, kar je škoda.
Če bi Tajnikarju takrat to uspelo, bi še vedno imeli na oblasti zvezo komunistov in Milana Kučana, udbovci kot Meršol pa bi bili najbolj častivredni državljani. Tako pa imamo zdaj Janšo na oblasti, da o onem Erjavcu sploh ne govorim. Zdaj, ko se je proti njemu zarotila Mateja Kožuh Novak, je stvar zelo resna: ona ve, česa vsega je sposobna revolucionarna roka. In Kožuh Novakova je udarna pest slovenskih penzionistov. Ko jih bo ona pripeljala na trge in ulice, bo veliko žrtev – zaradi infarktov, kapi, arterioskleroze odpovedi ledvic, jeter in mehurjev. Tu pa tam pa bo koga povozil tudi avto. Ona se s svojimi bori za pravičnost, namesto tega pa ji sedanja vlada grozi z odvzemom pogrebnine, kar je velik udarec za njeno gerontološko stranko.
P. S.: Če bi članstvo poznalo plače svojih sindikalnih liderjev, bi šlo na ceste, ulice in trge.