Davkoplačevalci bomo še dolgo pomnili vladavino Alenke Bratušek. Slovenijo je njena vlada v enem letu zadolžila za rekordnih osem milijard evrov, da se celotni dolg države že nevarno približuje meji tridesetih milijard. Majhna Slovenija je leta 2014 tako celo bolj zadolžena, kot je bila nekdanja veliko večja država Jugoslavija konec osemdesetih tik pred razpadom. Premierka Bratuškova in njen finančni minister Uroš Čufer državo zadolžujeta po najvišjih tržnih cenah z enim samim namenom – ohranitve suverenosti sedanje marionetne Kučanove vlade, ne države (na kar se tako radi v vladni palači sklicujejo, ko se trkajo po prsih, da so Slovenijo obvarovali pred prihodom trojke), v škodo vseh državljanov.
Največje darilo davkoplačevalcem bi bil padec sedanje vlade. Čim prej, tem bolje. Tisti, ki bodo po (predčasnih) volitvah prišli na Gregorčičevo, pa kdorkoli že, ne morejo biti slabši od Bratuškove. Čeprav je po svoje tudi res, kar pravi odstopljeni predsednik nadzornega sveta NLB in prvi guverner Banke Slovenije France Arhar, Sloveniji res ni rešitve brez trojke ali Mednarodnega denarnega sklada. Če bodo Sloveniji tudi po volitvah vladale iste politične strukture z enako napačnimi ekonomskimi politikami, potem nam res ni pomoči. Tistih nekaj paradnih slovenskih izvoznikov, ki zadnje čase zaradi rasti na evropskih trgih uspešno poslujejo, ne more v nedogled vleči iz blata za ekonomsko realnost prevelikega javnega sektorja celotne države.
Arhar ima zelo prav, ko pravi, da ukrepi, ki jih ima vlada za polnjenje tekoče proračunske luknje, niso nobene trajne rešitve. Težava je v tem, da se ne lotimo prepotrebnih strukturnih reform. Samo z zadolževanjem in nabijanjem davkov, kar vlada Bratuškove edino počne, za državo ni prihodnosti. Stanje je postalo že tako brezupno, da se vedno več ljudi sprašuje, ali smo Slovenci sploh vredni svoje države, saj jo očitno ne znamo sami učinkovito upravljati. Pa ni težava samo v politikih, še večji problem so volivci, ki gredo vedno znova tako zlahka na limanice in jih prav nič ne izuči. Pa bi bilo lahko marsikaj drugače, če bi imeli bolj ozaveščeno volilno telo, ki bi znalo dobre politike nagraditi, slabe pa kaznovati. Rešitev tudi ni v volilni abstinenci (ki je v veliki meri posledica »vsegliharstva« – vsi politiki so isti), ampak je v aktivnem državljanstvu. Tega, da na volitvah vsak glas šteje, da ni vse vnaprej odločeno, kot je bilo v bivšem režimu, se premnogi državljani po 24 letih večstrankarskega sistema še ne zavedajo.
Kako zelo škodljiva je vlada Bratuškove za državljane, govorijo gole številke o zadolževanju v zadnjem letu. Za posojila v višini 8,62 milijarde evrov po tržni meri bo Slovenija po nekaterih izračunih morala plačati 2,683 milijarde evrov obresti. Če bi vlada Bratuškove ubrala drugo pot in bi se za isto vsoto zadolžili pri evropskem mehanizmu stabilnosti ESM, bi za obresti morali plačati bistveno manjšo vsoto – natanko eno milijardo in štiri milijone evrov. Torej 1,635 milijarde manj kot bomo morali odšteti mednarodnim finančnim investitorjem, ki so v zadnjem letu kupovali slovenske obveznice. Vlada Bratuškove je slovenske davkoplačevalce tako v enem letu oškodovala za višjo vsoto, kot znaša vrednost razvpite investicije v TEŠ 6! Dobre 1,6 milijarde evrov znaša cena suverenosti (kupovanje socialnega miru in podaljševanje agonije) sedanje marionetne Kučanove vlade, ne države, seveda v škodo davkoplačevalcev, ki bomo morali ta gromozanski znesek, ki ga poleg glavnice pomenijo še enormne obresti, na koncu seveda kriti. S tako drastičnim zadolževanjem pa je suverenost države vsak dan manjša. Pred desetimi leti smo del suverenosti predali EU. Ko se je začela kriza, ko se je leta 2009 začela zadolževati nekdanja Pahorjeva vlada, pa svojo suverenost postopoma predajamo tistim, ki Sloveniji posojajo denar. Finančni investitorji, ki so na mednarodnih trgih kupovali slovenske obveznice, si upravičeno manejo roke. Država je v primerjavi z zasebnim sektorjem, kjer je tveganje zaradi možnosti prisilne poravnave, stečaja ali likvidacije podjetij večje, najboljši dolžnik, saj bo gotovo našla vire za odplačilo, večinoma z (višjimi) davki ali s prihodki od prodaje državne srebrnine – lastniških deležev v podjetjih.
Vzeti drag kredit ni nobena umetnost, to zna lahko vsak. Da se ob tem še hvališ, kako velik je uspeh vlade, da smo dobili nova posojila, da je povpraševanje vlagateljev celo nekajkrat večje od ponujene količine obveznic, je višek nesramnosti do davkoplačevalcev. Bratuškova je ob slavospevih v režimskim dominantnih medijih o »prelomni prodaji obveznic« preslišala opozorila predsednika Evropskega sveta Hermana Van Rompuya, ki je na obisku v Sloveniji v začetku februarja opozoril, da se dolžniške krize ne da reševati z novim zadolževanjem in vlado pozval, naj vendarle sprejme ukrepe za stabilizacijo javnih financ, večjo učinkovitost javnega sektorja in potrebne reforme pokojninske zakonodaje in trga dela.
Vsega tega pa vlada Alenke Bratušek ni in tudi ne bo storila. Zato mora oditi. Takoj!
* prevod: Bratuškova, odidi!