V četrtek, 4. septembra 2008, je v Sloveniji »eksplodirala« mati vseh afer, afera Patria. Tistega večera sem bil povabljen v Odmeve, da komentiram »film« Maksa Berglunda. Vse dogajanje mi je še tako živo pred očmi, kot bi se odvrtelo včeraj, ne pred šestimi leti. Spominjam se, da smo si v posebni sobi pogledali film, potem pa – ko je nacionalna TV predvajala oglase, odšli v studio komentirat. Občutki, ki so me prevevali, ko sem premierno zrl v Berglundovo podrtijo, so bili živi. V filmu je namreč množica z ničemer utemeljenih namigovanj, iz katerih pretkani rokohitrc izpeljuje globokoumne, prav silogistične sklepe. Najšibkejše mesto nastane tam, kjer želi biti poniglavec najmočnejši: to je pri opozarjanju na »motive« tedanjega ministrskega predsednika, zakaj naj bi se spuščal v »podkupovanje«.
Gre za sago o znameniti črki »J«, ki naj bi označevala Janeza Janšo, bolje njegovo željo po tem, da si v črnih fondih Patrie oskrbi dostojno pokojnino. Inkriminirani stavek se je glasil: »J se bo upokojil v 15 do 20 mesecih in je zaskrbljen glede pokojnine.« Logično sem vedel, da si tedanji predsednik vlade, ki je prav tiste dni pristopal k Abrahamu, po slovenskih zakonih kaj takega ne more dovoliti. Janez Janša bi moral v službo pri desetih letih, če bi hotela Berglundova črka imeti kakršnokoli objektivno veljavo. Tako sem tedaj doumel, da se bo del, v katerega so dejanski režiserji filma iz ozadja vložili največ, najbolj groteskno zrušil. In res: ni minilo niti dobro leto, ko je črka J odšla k drugemu naslovniku, Jurčku Cekuti, upravitelju Drnovškove dvorne psarne, čez malo časa pa je potovala čez schengensko mejo: naselila se je pri Bartolu Jerkoviću, katerega podjetje Đuro Đaković je izdelovalo vozila patria za hrvaški trg.
Ob prvem ogledu te polomije mi je ostalo v spominu še dejstvo, da so vsi akterji, ki na slovenski strani obremenjujejo nosilca črke J, poznani iz neštetih afer, ki so imele vse en skupni imenovalec: poskus diskreditiranja prvega obrambnega ministra in dejanskega osamosvojitelja republike Slovenije. Če si sestavil dejstva prvega in drugega odstavka, si prišel do edinega logičnega zaključka, namreč, da gre za velik ništrc. Ko si k temu dodal še spoznanje, da so avtorji »film« umestili prav na začetek predvolilne kampanje (državnozborske volitve so bile 21. septembra 2008), si se lahko samo še čudil popolni sprevrženosti, bolje izprijenosti kaste, ki bi se morala posloviti leta 1990, pa je še danes tu, z murgelskim žveplenim palčkom na čelu.
Vendar sem si že tedaj mislil, da je »Patria« dvorezen meč: kaj lahko se namreč obrne zoper tiste, ki so jo sprožili ter razkrije dejanske namene filmske montaže o osemkolesnikih. Zato sem tedaj v enega od zadnjih člankov, ki sem jih smel še napisati za Večer, položil naslednje razmišljanje: »Kdor seje veter, bo žel vihar«, pravi pregovor. Akterji sedanje afere so se v tem smislu ušteli. Film o Patrii ne govori toliko o žrtvah afere, temveč spričo svoje prozornosti in politične motiviranosti omogoča lagoden pogled v njegovo zakulisje, v motive ljudi, ki so se tega lotili, v njihove ambicije, predvsem pa v njihovo brezsramno neskrupuloznost.
Dobrih pet let kasneje se je veter dejansko obrnil v vihar, ki pometa s skritimi režiserji. Dalo se je to slutiti že v resoluciji ELS novembra 2013, ki je dala aferi mednarodno obeležje, ko je zahtevala poštenost sojenja, revizijo postopka, predvsem pa lustracijo: s slednjim je sugestivno nakazala, da slovensko pravosodje v Evropi nima objektivne teže, temveč velja za relikt časa, v katerih so se sodbe pisale kar v političnih pisarnah monopolnih mogotcev tedanje partije. Še bolj uničujoč piš pa je zavel s Finskega. Odločitev tamkajšnjega sodišča, da oprosti vse akterje v sagi o Patrii, ima univerzalni značaj. Kjer ni niti suma, da gre za kaznivo dejanje, mora biti obdolženec oproščen. Sodba finskega sodišča je dokončno spremenila veter v vihar z nasprotne smeri, saj je razgalila murgelsko pravosodje in liliputanski značaj partijskega obvladovanja male države. Pokazala je na žvepleno sapo zadnjega generalnega sekretarja CK ZKS. V drug precep je Kučanovo tovarišijo vzelo delo v Arhivu RS. Gre za zalet, ki se širi po vseh republikah nekdanje Jugoslavije, njegov motor pa je odkrivanje zasnovanosti sodobnih oblasti v nekdanji zločinski dejavnosti totalitarnega sistema. Kučan je bil v hierarhiji tistih, ki so ne samo odobravali umore Udbe v inozemstvu, temveč jih naročali, zalagali morilce z denarjem in jim kasneje dajali zatočišče. Takšnih dveh udarcev politična kariera Milana Kučana ne more preživeti. Če je bil kdaj življenjsko ogrožen, je to sedaj.
Zato mu hitijo na pomoč skriti služabniki. Slovensko ljudsko stranko je tako in tako vedno obvladovala Udba v svojih transmisijah. Ne pozabimo, da je bil sedanji predsednik zveze borcev Tit Turnšek, sin Viktorja Turnška, šefa Udbe za Ljubljano, v ključnih letih pristopanja k Natu njen obrambni minister. Marjan Podobnik, ki je vnovič vstal od mrtvih, da bi Kučanu pomagal odbiti nevarnost, ki se vzpostavlja v horizontu demokratične opozicije, je zgodovinski predsednik udbovske transmisije SLS. Matej Tonin in Ljudmila Novak sta dosegla, da je Nova Slovenija glasovala zoper arhivski zakon. Andrej Bajuk se je obrnil v grobu: kakršenkoli glas za SLS ali Novo Slovenijo je glas za udbovsko rekonstrukcijo države. Lojze Peterle šteje deveto leto, odkar mu ni bilo mogoče pojasniti, kaj je v udbovskih arhivih počel kot »stalni ali občasni vir SDV znotraj RKC«. Morda bo kampanja za evropske volitve priložnost za kakšno vprašanje v tej smeri.
A tu je že udbovska transmisija nove generacije: trenutno njena razmišljanja berete na Siol.net (tu je svetla izjema dr. Matevž Tomšič), njeno operativno jedro pa sta osebi Janez D. in Mitja Š., ki sta si uspeli priboriti visoko mesto celo v institucijah pomladne civilne družbe. Pripravlja se nova izdaja. A je od Dolomitske izjave naprej bila ta vselej temeljni motor partijskega hoda skozi zgodovino: dolgi nosovi niso privilegij zgolj murgelskih sprevržencev.