»Končno se je Golobiču po nizu neuspelih poskusov posrečilo dobiti glas 46. poslanca v osebi Ciril Pucka, ki je omogočil Drnovšku konstituiranje nove vlade.« (Zdenko Roter, Padle maske, 531). Natančno pred 18 leti, 8. januarja 1997, se je zgodilo eno najbolj neetičnih dejanj. Le nekaj ur, preden bi poslanci glasovali o Janezu Drnovšku kot mandatarju, se je Ciril Pucko opredelil za odločilni glas podpore in omogočil nadaljevanje kontinuitete partijske politike, tedaj kamuflirane v »liberalni demokraciji«. »V naslednjih urah so se dogajale čudne in žalostne stvari. Predstavniki krščanskih demokratov so poskušali priti do Pucka, a so ga v prostorih LDS v parlamentu držali nekako nedostopnega in do njega ni bilo mogoče priti.« (Leon Marc, Kristjani za demokracijo, 157). Posledice vsi poznamo, v luči citata iz Roterjeve knjige pa se je potrebno vnovič ozreti po vzrokih. Roter namreč prostodušno zapiše, da je Gregor Golobič pridobil za izdajo Cirila Pucka: potem so ga, po pričevanju Leona Marca, ki je stvari spremljal znotraj tedanjih krščanskih demokratov, imeli zaprtega v državnem zboru(!), v prostorih spet tedanje LDS. To dejanje ni samo amoralno, natančen pregled zakona o delovanju DZ (ali siceršnje zakonodajne matrike RS), bi odkril, da bi bilo protizakonito. Začeti bi moral pri dejstvu, koliko je bilo Puckovo dejanje res avtonomno, koliko pa je bil žrtev zunanjih pritiskov, nedostojnih ponudb ali celo izsiljevanja.
Od tod gre raziskava v nekaj smeri. Po prvi najbolj neposredni je vprašljivo delovanje Gregorja Golobiča nekdaj in sedaj. Ob tem ga lahko soočimo z dejstvi, ki jih glede njegovega poseganja v infrastrukturo državnih podjetij danes prinašajo alternativni mediji (npr. pozareport), in se logično vprašamo – predvsem glede na zakone, ki za takšno početje nujno zahtevajo akreditacijo t. i. lobistične dejavnosti – koliko je takšna dejavnost znotraj in koliko zunaj zakonov RS. Če bi imeli delujoče pravosodje, bi bil odgovor lahko že tukaj.
Druga, pomembnejša smer je Roterjeva knjiga. Avtor izrecno pravi: »On (to je Zdenko Roter, op. B. M. Turk) se je po temeljitem premisleku v tistem času odločil, da bo poskusil vse za boljše sodelovanje med Kučanom in Drnovškom pri upravljanju in vodenju države. S pomočjo prijateljev novinarjev(!) (B. M. Turk)) je prišel do prvih stikov (neposredno po Depali vasi z Gregorjem Golobičem kot formalno drugim človekom v LDS.« (Padle maske, 494). In: »Tokrat ga je želel Drnovšek. Spet sta govorila zelo dolgo. Pogovor naj bi mu priporočil Gregor Golobič.« (Padle maske, 497). In najpomembnejše: »Pogovor je koristil. Mislim, da je zmanjšal notranjo napetost. Sodim, da je možnost sodelovanja Kučan-Drnovšek največja doslej. Tako je v osebnem pogovoru povedal tudi Kučanu« (prav tam) Druga smer nas že vodi do tretje, bistvene. Serije pogovorov, ki smo jim v Padlih maskah priča, povezujejo Zdenka Roterja, kot instrumentalno moč, z Gregorjem Golobičem, vse po diktatu Milana Kučana. Roter je bil s slednjim v familiarnih odnosih še leta potem, vse do konca zadnjega mandata 2002, in potem še intenzivneje. Tako: »Milan pa je bil, še preden je on tistega dne prišel domov, poslal Njej (ženi Z. Roterja, op. B. M. Turk) velik šopek s čestitkami za Njenih 75 let, z željo po zdravju in z zahvalo, da mu posoja, daje na voljo njega, za kar da se še priporoča.« (Padle maske, 600). Na isti dan v nekem mesecu dvanajst let kasneje (14. januar 2001–14. november 2013) je isti Milan Kučan »botroval« na predstavitvi najbolj obtožujoče knjige slovenske tranzicije, Roterjevega besedila, ki ga predstavljamo. Razkril se je več desetleten sklenjeni krog.
Piramidalna struktura, ki jo rišejo Padle maske, v vrh postavlja nekdanjega predsednika CK ZKS. V desetinah navedkov ga povezujejo z najbolj pomembnimi odločitvami, spričo katerih je usoda domovine takšna, kot pač je. Orodna, izvedbena moč tega je prepogosto Gregor Golobič. Ob »polnoletnosti« dogodka izkoriščamo te vrstice za vprašanje Milanu Kučanu, ali je vedel za »operacijo« Pucko, kot jo razkriva njegov opričnik Zdenko Roter. Na odgovor bomo čakali.
A najtežje spoznanje prihaja od drugod. Oče dveh mladoletnih otrok, ki ga je pravosodna struktura takšne države po krivici od odtrgala njih za več mesecev, je dejal: »Sinu Črtomirju sem povedal resnico, da sem v zaporu zato, ker je parkelj iz Murgel organiziral veliki pok.. »Pravosodna« struktura takšne države se – kot smo pisali zadnjič in kot bomo prihodnjič nadaljevali – prepozna v knjigi Milana Đilasa Novi razred. Čeprav je bila napisana pred šestimi desetletij, natančno predvidi, kako bodo ravnali protagonisti partijske revolucije tudi v prihodnje. Totalitarni sistem je namreč izdelan popolno, kot naravni zakon. V pričujočem navedku lahko tako nadomestimo ključne pojme: »jasno opredeljeno dejanje«, »sodniki, tajna policija«, »politično montiran proces« z aktualnimi spremenljivkami, ki jih poznamo iz dosjeja Patria. J. J. je bil obsojen za dejanje, ki ni bilo opredeljeno, v sodno eksekucijo pa so bili vpleteni ljudje z rodovnikom, ki ga identificiramo v pojmu »sodniki, tajna policija« starega režima (Ferlinc, Masleša, Fišer, Žalik). Sodišče je nazadnje tudi dokazalo – k sreči z eno samo izjemo (US RS) – kar so oblastniki želeli. Tako: »Zakonodajna oblast zagovarja načelo, da je nekoga mogoče obsoditi samo za dejanje, ki je z zakonom jasno opredeljeno. Toda večina političnih procesov poteka na temelju tako imenovane sovražne propagande, čeprav ta pojem namenoma ni natančno opredeljen, ampak se njegovo tolmačenje prepušča sodnikom oz. tajni policiji. Sodišča imajo nalogo dokazati to, kar oblastniki želijo, da se dokaže oziroma da zagotovijo pravno kritje politični sodb. « (Novi razred, 110).
Enaka je tudi enačba za splošno stanje republike Slovenije: nekatere spremenljivke sicer odhajajo (SFRJ, Pucko, LDS, SKD, Golobič), a prihajajo nove (PS, DL, Cerar, NSI, …) . A imamo tudi stalno spremenljivko, ki venomer ostaja. Tako mora biti, ker spočenja vse druge in jih do preklica ohranja pri življenju. V novem letu ji bomo posvetili novo pozornost ter ji zastavili še nekaj vprašanj.