V revoluciji so komunisti pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica je pobegnila. Kar je ostalo ....
»Zdaj pregledujem zgodovino revolucije. Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov.« (učitelj Jerman v Cankarjevih Hlapcih) Kar je ostalo kot posledica osvoboditve je novi razred, ki se danes v Sloveniji kaže kot genotip samoupravljavcev in stalinistov, bi ugotovil vselej iskreni Cankar. Hlapčevstvo, ki je pregrnilo domovino: do obzorja segajoče pokopališče zlomljenih hrbtenic v vseh pozah. Ljudje, ki kot glodalci sledijo instinktu, kam se ozira vsakokratna oblast, in se brez kakršnekoli težave prilagodijo »novi situaciji«. Da so danes nekaj, jutri nasprotje tega, jih niti najmanj ne gane. Osebna identiteta jim je zadnja skrb.
Negativna selekcija, ki jo je opravilo sedemdeset let komunistične revolucije, je tako pustila neizbrisne sledi v genetskem materialu naroda. Slovenci smo do leta 2015 zapravili vse prednosti, ki smo jih pridobili ob zlomu komunizma leta 1989: še več, v spirali negativne selekcije se počasi približujemo standardom Vzhodne Nemčije pred padcem berlinskega zidu.
To je pretežna odgovornost tistega, ki se je leta 1989 odločil, da en samoupravno-stalinistični eksperiment nad slovenskim narodom ni dovolj, da jih potrebujemo še neskončno število, kajti le to zagotavlja oblast. Prav iz tega naslova je moč zadnjega predsednika CK ZKS Milana Kučana imenovati »antikrist pozne moderne«. Milan Kučan je s svojim zgledom – dejansko ni bil nikoli nič drugega kot partijski aparatčik – onemogočil normalno evolucijo Slovenije. Razdelil jo je na »naše« in »vaše« ter po načelih negativne selekcije, ki jih je usvojil v 70. letih prejšnjega stoletja, vladal državi. Kar je pametno in pošteno, je pobegnilo, bodisi čez mejo ali v ilegalo. Poglejte samo ljudi, o katerih poročajo mediji: tiste, ki se svaljkajo pri krogih oblasti! Brezimni aparatčiki, ki jim je pamet zadnje, kar premorejo.
Če bi Milojko Kolar, Stanko Setnikar Cankar, Julijano Bizjak Mlakar in (ali) Miroslava Cerarja posedli na stole ter vsakemu odvili betico, ki bi jo po neodvisnem žrebu poljubno zamenjali in nato privili drugemu, bi edina razlika, ki bi jo zaznali, bila ta, da bi ena od njih pač nosila moška očala. Če bi na primer sedanjo ministrico za kulturo, sicer kamniško funkcionarko reformkomunistov in njihovega »podmladka., vprašali, kdaj je France Prešeren izdal Poezije, bi bil odgovor naslednji: »Ali jih je morda že?« Ali če bi predsednico okrajnega sodišča v Ljubljani Vesno Pavlič Pivk soočili z dejstvom, da je njeno izzivanje s titovkami optimalna ilustracija Freudovih tez o spolni sprevrženosti ter vsakršni seksualni nenasitnosti, bi radovedno vprašala, kaj pa to je, Freud. In tako naprej, do pravnega znanja Vesne Bergant Rakočević ter kršenja münchenske deklaracije, kakršno na RTV SLO redno uprizarja njen posili soprog, Igor E. Bergant.
A na »pomladni strani« je situacija še hujša. Negativna selekcija na področju, ki so ga izvorno zasedale demokratične stranke ob padcu berlinskega zidu, je usodnejša kot v partijsko kontroliranih segmentih družbe. Lojze Peterle ni znal nikoli pojasniti, kaj so v arhivih Udbe delali on, njegov oče in njegov tast. A še bolj pomenljiv je primer Ivana Omana. Zgodovinsko si lahko lasti eno zaslugo: to je ta, da se je edini od predsedstva (S)RS odzval na vabilo ob razvrstitvi prve enote slovenske vojske, MSNZ (Manevrske strukture narodne zaščite), jeseni 1990. A potem pridejo negativne stvari. V Slovensko ljudsko stranko je po svoji družini (nepotizem) pripeljal osebke, ki so bili prej integralni del SZDL. Brata Podobnik, Marijo Markeš in druge. Ko je agrokombinatski del Udbe prevzel najstarejšo slovensko stranko, si je opral roke, se elegantno umaknil v tedanje krščanske demokrate ter si od istega Peterleta izboril mesto na nacionalni listi, to je instrumentu, ki mu je – ne glede na rezultat stranke – zagotavljal poslansko kariero (korupcija). To je počel od leta 1992 do 1996. Potem se je »umaknil« in podprl Franceta Zagožna, ki ni bil drugega kot klasičen udbovski projekt, nad katerim je bedel človek svinčenih sedemdesetih let, ki ga poznamo pod imenom Miran Potrč. A Ivan Oman je nekaj le »prispeval« v blagajno »skupnega dobrega«: ves čas je sejal nezaupanje do tistega, ki si je edini prizadeval v Sloveniji stvarem priti do dna. In do njegove stranke. Zato so ga mediji oboževali, dobil je status kultne ikone, tako kot partizan iz Pliberka 1945, France Bučar. In narod je šel spet žejen čez vodo. Dejansko je Omanov »facit« ali izkoristek zelo blizu tistega, kar je Udba od njega pričakovala. To bo tudi snov naših prihodnjih analiz.
Ob prihajajoči 70. obletnici revolucije bomo izpostavili še hujšo stvar. Gre za navedek iz odlične knjige. »Ob koncu vojne je bil komandant prve brigade Knoja Anton Ljubičič, politični komisar je bil Franjo Trobec, načelnik štaba pa Marko Bulc.« (Anton Štrovs, Neme priče, str. 380). KNOJ je bil tisti del Brozove vojske, ki se je leta 1945 usposobil za pobijanje ujetnikov, civilistov in »razrednih sovražnikov«. Na slovenskih tleh je pokončal skoraj 200.000 nedolžnih ljudi. Marko Bulc, človek, ki ga je partija poslala v mehčanje terena in prve »demokratične volitve« aprila 1989, še danes živi. Vesel se sprehaja po Ljubljani. Oseba bi morala spregovoriti, pa četudi pod policijsko prisilo, če bi država kaj dala nase. Tako pa ostaja visoko vidni simbol partijskega zločina nad Slovenci, predvsem pa potegavščine, ki si jo je ob padcu berlinskega zidu privoščil Kučanov novi razred. Marko Bulc je proti Janezu Drnovšku izgubil pravzaprav zaradi afere s krivolovom z afriškimi sloni, ki jo je prinesla tedanja Mladina. Drugače bi zmagal.
»Oj, prijatelji, ljubi moji, to nam bodo še cveteli kostanji,« je zapisal Ivan Cankar tik pred smrtjo. Izzivov ob razkrivanju zločinov in tranzicijskih prevar, tudi ob velikih obletnicah, ne bo zmanjkalo.