V televizijskem posnetku, ki ga je ob poskusu naslovitve vprašanja, kaj ve o »sodnih« umorih Udbe v sedemdesetih letih, Kanal A naslovil Janezu Zemljariču, v lokalu pod bežigrajskim nebotičnikom, se je v zgodovino sodobne Slovenije zapisala neverjetna gesta. Janez Zemljarič je z močjo – ki nikakor ni lastna njegovim osmim križem – zamahnil proti tako rekoč šest desetletij mlajšemu novinarju in ga utišal. Ta kretnja je toliko realistična kot simbolična: Janez Zemljarič je – na to nas navaja avdiovizualni zapis – zgolj ponovil tisto, na čemer je očitno temeljila njegova kariera: razbijanje vsakogar, ki se ne strinja z udbovskim izročilom in prakso. Zgolj ta predpostavka lahko pojasni, kako je pri 85. tako dobro zadel snemalčevo kamero. Utišal jo je hkrati z novinarjem. Če kdo ponudi boljšo razlago, jo rade volje sprejmemo.
A pest Janeza Zemljariča je potem silovito udarila – tokrat v simbolnem smislu – po tistem, kar se imenuje pomladni blok ali izročila strank slovenske izvorne demokracije. Ljudmila Novak, predsednica demokrščanske stranke, je imela v najbolj zvočnem trobilu postmoderne Udbe, v Mladini, intervju v isti številki kot oseba iz naslova in prvega odstavka. Večino političnih analitikov je dejanje Novakove presenetilo. Nenadna eksplozija sovraštva zoper tisto, kar pooseblja izročila osamosvojitve, ni toliko ustvarila vrzeli med obema strankama, to je SDS in NSI, temveč je predsednico slednje izpostavila v docela nerazumni drži. Tisto, kar je Novakova povedala, je namreč v bistvenem konfliktu z vsem, kar njeno volilno telo dojema kot sveti prostor domovine. V takšnih eksperimentih se je dve leti uril njen oproda besede Matej Tonin, a je to še vedno mogoče pojasniti s sindromom človeka, ki je premlad, da bi o politiki imel dokončno izdelano sodbo. Sami v to ne verjamemo, a takšno možnost dopuščamo. Ljudmila Novak pa v to kategorijo ne sodi: njena leta in njen položaj jo vzpostavljajo na mestu, koder mora vsaka beseda in vsak namig imeti jasno sporočilo ljudem.
A to je moč Janeza Zemljariča in njegovih povezav. Slovenska ljudska stranka je sedaj do konca odšla po cesti v deželo, s katere se noben popotnik ne vrne. Bila je udbovska infrastruktura – edina resnična izjema v zgodovinskem času njenega obstajanja sta bila Ivan Oman in Ludvik Toplak – sedaj se zgolj vrača v izhodišče, iz katerega je nastala. Vse govorjenje o »skupnih povezavah« SLS in NSI so zgolj udbovska instrumentalizacija, kako si v tej državi še naprej zagotavljati oblast. V Sloveniji se – deset let po vstopu države v Evropsko zvezo – ustvarja neverjetno vzdušje retrogradnosti: uničujejo vsakogar, kdor si le upa spregovoriti zoper omerto partijske oblasti.
V dneh, ko je nastajal ta članek, je Delo posnelo grafit na pročelju zdravstvenega doma za študente. To je neposredno na poti, po kateri pisec teh vrstic hodim v svojo službo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Grafit pravi: »Profesor B. M. Turk, usodno sem se zaljubila, in to v marksista«. Napis se je pojavil v noči na prejšnji četrtek, docela pa se ujema z odločno izraženo voljo transmisij kučanovske politike, da se še zadnje ljudi, ki ne razmišljajo z vodéno glavo – trenutno Alenke Bratušek – spravi z Univerze. Gre za zgodbo moje reelekcije na mesto izrednega profesorja za francosko in frankofonske književnosti, za katero sem pridobil vse formalno potrebne dokumente. Stvari so krenile v napačno smer: od 19. februarja 2013, ko je bila prva seja Oddelka za filozofijo, v kateri so se lotili lažnivih obsodb na moj račun. Pobudnik ni bil nihče drug kot Igor Pribac, šef prosulega volilnega štaba Danila Türka, ki je tudi kot znanstvenik in »filozof« docela brez sleherne relevance (baza Cobissa). Igor Pribac ni – pet let po abrahamu – avtor niti ene znanstvene razprave, ki bi imela širšo težo. Še več: nima niti ene avtorske znanstvene ali strokovne monografije! Še vedno je docent, kar je za človeka teh let skrajno nenavadno. Je znanstveni – onanist. Vprašanje, ki se zastavlja, je, kaj pa je v življenju sploh počel. Del odgovora na to skriva COBISS (to je nič), del Jožica Brodarič, ki je s poudarki v takšni smeri nekdaj bogatila marsikatero omizje v Ljubljani, del pa Danilo Türk, ki ga bo sedaj usodno obujal od mrtvih. Meni se zdi psihološko nevrotična in skrajno avtonarcisoidna – hkrati pa jedrno brezmočna – podoba Igorja Pribca nekaj, kar pripada izročilu klasike slovenske proze, ki ga Lovro Kuhar v znamenitem romanu Doberdob izrazi takole: Oficir je imel posebno veselje, da je s kvantami mučil zrele možakarje, a najbolj je imel na piki rezervista Pribmana, bledega, suhljatega človeka. Bil je šele dobrih štirinajst dni pri moštvu, a že je imel priimek »čistilec bajonetov«. Ob večerih so ga namreč dobili na latrini pri samouživanju. Njegova strast je bila bolezen, ki ga je gnala v obup.« (Lovro Kuhar, Doberdob, MK, 1979, str. 94, določene poudarke dal avtor članka).
V logični zvezi z dogodki na seji Oddelka za filozofijo usodnega 19. februarja 2013 je pravni dosje, ki vsebuje vse elemente o nameravani volji Kučanove (Türkove) transmisije, da me odstranijo z delovnega mesta. Dosje je bil že poslan v Pariz, šel bo tudi v Bruselj in v ZDA. Očitno namreč postaja, da je bilo študentsko »mnenje«, ki je za celih šest mesecev zamudilo rok, ko bi moralo biti vročeno, falzificirano (ponarejen podpis Janoša Ježovnika), brez temeljne metodologije, ki bi jo moralo upoštevati, zgolj z enim namenom: diskvalifikaciji pisca teh vrstic. Ker sem se temu uprl, so iznašli dodatne oblike pritiska. Grafiti nasproti ustanovi, v kateri predavam, so bili 24 ur potem že povzeti v komentarjih v Delu. Ena sama roka je načrtovala vse skupaj. V podobi jo imenujmo Zemljaričeva pest. Vendar – zadnji sem, ki bi se ji pustil. V zgodbi moje odstranitve z Univerze se namreč v neki daljni posledici zrcali tudi konflikt dobrega in zlega, koliko in v kakšni meri bomo bralstvu obširno poročali, žal vsako številko bolj intenzivno.
Pest Janeza Zemljariča bi morala vselej obviseti v zraku!
