premk1 Svet24.si

Francki se mož oglaša z drugega sveta

morski pes, avstrijska turistka Svet24.si

Morski pes avstrijski turistki odgriznil nogo in ...

sds, janez janša, Necenzurirano

Demontaža druge republike #kolumna

golob jansa bobo Reporter.si

Kako Janša Goloba blati pred Evropo - in kako ...

imgonline-com-ua-twotoone-49R0E54WwN2Z3bU Ekipa24.si

To lahko samo Hojs! Odziv na epsko zmago nad ...

miša-molk Njena.si

Miša Molk o pokojnem očetu hčere Ule Furlan

doncic-cuban Ekipa24.si

Nor prizor iz Cubanove pisarne: Gledal Dončića, ...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Kolumnisti

Boštjan M. Turk: Za vsako ceno

Deli na:
Boštjan M. Turk: Za vsako ceno

Že dolgo nas ni usoda obdarila s tako intenzivnim časom. Določa ga sovpadanje kar precej pomembnih dejavnikov, katerih interakcija in posledice bodo segale krepko v prihodnost. Vlada je iz kriznih razmer v začetku prešla v čas, kot rutinirano dobiva tista glasovanja, pri katerih odloča kvalificirana večina. Zdi se, da se je dogajanje v domovini sprostilo in končno le naravnalo v tirnice, ki obljubljajo peljati proč od krize: da smo končno pred obdobjem relativnega miru.

V tem trenutku je že jasno, da bo nekaj stvari po tej logiki ostalo v preteklosti. Da je ta vlada sploh nastala, je moral odmreti vzorec, ki je tranzicijo določal desetletje in pol. S podobo, ki smo jo našli v knjigi odličnega publicista in prevečkrat prezrtega zgodovinarja, Iva Žajdele, bi ta leta lahko poimenovali obdobje nove dolomitske pogodbe. To je pomenilo, da so se stranke demokrščanskega bloka in ljudske usmeritve skupaj z deli Cerkve podrejale logiki pluralizma nacionalnega interesa, kot sta ga zastopala Janez Drnovšek in Milan Kučan. Nosilno jedro sedanje koalicije se je namreč vzpostavilo glede na zanikanje preteklega političnega modela. Peterletovo logiko sodelovanja za vsako ceno je nadomestila načelna in v moralni kodeks vrezana retorika Ljudmile Novak. Ko je s spremembo generacije na površje prišla tista ekipa (npr. Jernej Vrtovec), ki se je odločno lotila odprav totalitarne dediščine, so premnogi, ki jih je mostograditeljska logika krščanskih demokratov v devetdesetih odbila, začutili novo povabilo k političnemu udejstvovanju.

Veliko so k temu pripomogli tudi katoliški laiki, ki so z velikopoteznimi akcijami krščanskemu občestvu kazali zelo jasen smisel človekovega družbenega angažmaja (Aleš Primc, Jože Strgar in civilna iniciativa Prebudimo Slovenijo). K temu moramo dodati tudi spremembe v Slovenski ljudski stranki: časi ko so se v njej gibali sinovi poveljnikov ljubljanske Udbe (Viktor Turnšek) ali ko se je minister za kmetijstvo v refleksnem strahu odzival na vsak namig Toneta Ropa ali Janeza Drnovška (Franci But), so minili. Sedanji predsednik se je očitno oblikoval v drugačnem izročilu: v tej logiki moramo tudi razumeti podporo tako rekoč najpomembnejšega človeka stranke, Franca Kanglerja, skupnemu predsedniškemu kandidatu Milanu Zveru. Če ob tem upoštevamo še, da je večina mandatov Državljanske liste organsko vezana na izvorni prostor slovenske pomladi, bomo dobili organsko povezano enoto, katere posamični elementi vsak zase ne morejo obstajati.

Ta struktura pa je razumljivo postavljena v brutalno opozicijo s silami, katerih zadnji namen bi bil Slovenijo izpustiti iz rok. Njihova strategija je jasna: vzpostaviti razmere, v katerih cilj posvečuje prav vsako sredstvo, hkrati pa take prijeme naprtiti drugemu. Janković je tako prejšnji teden govoril za srbsko TV B92. Odločno je povedal, da med MOL, njim in podjetji njegovih sinov ni bilo nikoli nobenih konfliktov interesov. Poudarjal je, da je od »zmage« na volitvah žrtev sil iz ozadja, ki ga želijo zapreti, mu vzeti dobro ime, ga izločiti. Klasičen partijski mehanizem projekcije! Če se je moral France Rode podvreči ugotavljanju očetovstva, naj se ljubljanski župan podvrže detektorju laži! Slovenska javnost bi tako končno izvedela, koliko je dejansko ura pri vseh mahinacijah v imenu nacionalnega interesa in ljubljanske občine.

Kako deluje mehanizem projekcije, vidimo vsak dan. Na slovenskega kardinala so se spravili s toliko destruktivne energije, ker so želeli slovenski javnosti sporočiti: poglejte, niso samo levi tisti, ki se jih prijemljejo škandali. Najvišji predstavnik Cerkve na Slovenskem si celo privošči imeti otroka! Če poskušamo ta mehanizem projekcije pogledati od bliže, se moramo vprašati, kdo pa bi v Delu imel osebni (ne politični) interes, da bi tako ravnal s Francetom Rodetom? Upoštevaje formule iz prejšnjega odstavka, najdemo nekoga, ki bi temu profilu ustrezal. Janez Markeš je širši javnosti v zadnjem času znan po neusahljivem talentu, s katerimi vse, kar počne Delo in on sam, na mah pripiše sedanjim političnim nasprotnikom, prej zaveznikom, tudi osebno in imensko. Njemu dolgujemo iznajdbo najtežjega kalibra diskvalifikacije, kakršna se kaže v temle stavku, zapisanem ob kulturnem prazniku letos: »Kar se je usulo, je bil Reporterjev kompendij nizkih čustev, pritlehnih anonimnih avtorjev in atlas spodletelih osebnosti, ki kakor da so, podobno kot urednik, prehod iz ruralnega v urbano razumeli kot prehod iz ličkanja koruze v linčanje ljudi.« (Janez Markeš, Skrivno življenje Cite Štrovs, 3. 8. 2012).

Kdo je linčal Franceta Rodeta? Reporter? Kdo drug? Kdo je hotel biti kralj, a je padel v jarek, danes pa drugim v obraz meče, da so »atlas spodletelih osebnosti«? Kdo tako radikalno sovraži tiste, ki jim je še včeraj pripadal? Nazaj k uvodnim odstavkom: »Osupnilo me je, s kakšno dramatiko mi je omenil, da si Cerkev zdaj ne more privoščiti, da bi žagala Markeša, saj bi si s tem nakopala največjega možnega sovražnika, ki bi še dolgo pljuval po njej (Markeš ima »probleme« s Cerkvijo že ves čas, odkar je izstopil iz semenišča)«. (Ivo Žajdela, Leta velikih prevar, str. 43). Koga je France Rode nekaj časa po dogodkih, ki jih opisuje ta citat, odsvetoval kot asistenta na ljubljanski teologiji, ker se pač ni mogel prepričati o zanesljivosti njegovih znanstvenih talentov?

Kdo je v začetku devetdesetih let obračunaval s tako rekoč edinim avtorjem, ki je že tedaj razkrival, kako se struktura demokrščanskih in ljudskih strank prilagaja potrebam Kučana in Drnovška in kam se Slovenija posledično obrača? Kdo je kot odgovorni urednik Slovenca v pomladi 1993 dosegel, da je moral Ivo Žajdela zapustiti službo? »Dejal je, da mu je Markeš ob tem izjavil, da sem to doslej sicer pokrival jaz, ker pa so me zdaj ´nogirali´, naj gre poročat on. Seveda ni imel kaj poročati, ker je zamudil celotno obravnavo, značilen pa je tudi Markešev besednjak, da so me ´nogirali´. Vztraja na grobem besednjaku in še naprej trmoglavi s tem, da me je ´nogiral´.« (prav tam, str. 40)

»Afera« Rode in sedanji trenutek vlade morda res nista nastala v soodvisnosti. Sta pa soodvisna od časa, njenih mehanizmov in neverjetnega pohlepa nekaterih, da za vsako ceno desetletja ostajajo pri vrhu, na oblasti.