Vrnitev poslanskega mandata Janezu Janši je odmevala v svobodnem svetu republike Slovenije, četudi bi je ne smeli sprejemati brez zadržkov. Kot pri obsodbi avtorja teh vrstic na dva meseca zapora zaradi treh resničnih stavkov, je sodnik (v tem primeru Helena Vidic Bizjak, ena od petstotih sodnikov nižjega in srednjega ranga v državi) posameznika obsodil ne glede na to, da taka obsodba krši vse standarde sojenja (na Evropskem sodišču za človekove pravice kot tudi Ustavnem sodišču RS), tako so tudi pri obsodbi Janeza Janše v precedenčnih sodnih instancah zlorabili vse norme, ki jih razviti svet predpostavlja kot nujni pogoj ekvidistance in demokracije.
Najvišja sodna instanca je tu morala nekaj storiti, sicer bi prišlo do kasnejše klofute s strani Evropskega sodišča za človekove pravice. Tako je Ustavno sodišče RS napravilo korak nazaj in samo postavilo – sicer ob zelo krhkem razmerju pet proti štiri, temelj (še skoraj) normalne Slovenije. A postavljalo ga je – to moramo ugotoviti v nenavadnih okoliščinah. Celota zadeve Patria je primer sodnega linča, kakršnega si totalitarni sistem dovoli v odnosu do posameznika, ki se mu ne želi podrediti. Za Janeza Janšo je to zgodba, ki jo je videl že leta 1988, ko je prav njegov zapor prinesel prvo slovensko pomlad. Za analitične kroge v smislu svetovne avtoritete pa je to primer, ki Slovenijo postavlja ob bok najmanj demokratično razvitih držav Evropske zveze, to je Bolgarije in Romunije.
Stéphane Courtois, pobudnik Črne knjige komunizma, je namreč v izdaji revije Communisme, letnik 2014 (izdala založba Vendémiare, Pariz), v svojem uvodu prvič Slovenijo – glede na interno naravo njenega totalitarnega sistema – uvrstil ob Romunijo in Bolgarijo. Resnici pač ni mogoče uiti. To je referenčno čtivo, ki je (brano) in citirano po planetu, predvsem pa v evropskih institucijah. V tej številki je tudi članek o Sloveniji. Prednostno obravnava zadnjega sekretarja CK ZKS in njegovo vlogo v tranziciji. Razgrinja naravo slovenskega pravosodja kot enega štirih ključnih monopolov partijske oblasti, ki ni bilo nikoli vprašljivo. Pravosodje v normalni državi pomeni imunski sistem celotnega organizma družbe. Če odpove, je tudi z moralnim zdravjem družbe konec. In to se je pri nas zgodilo: Slovenija se je izrodila v družbo brez javne morale, ker se nihče nikoli ni bal za kakršnokoli posledico – lahko si storil vse, a se ti zaradi neučinkovitega pravosodja nikoli ni nič zgodilo. Meja je bilo zgolj nebo. Od povojnih pobojev do silovitih kraj družbenega premoženja, vse izpričuje isti princip. A takšna družba mora propasti. Poleg tega je Slovenija razgaljena tudi na točkah treh drugih monopolov: naslednji je medijski, ki spet onemogoča normalno konstrukcijo sodobne stvarnosti, pred njim ali vzporedno z njim prihaja gospodarski monopol (od tod tako nasprotovanje privatizaciji), nad vsemi pa je politični monopol, ki ga je s proporcionalnim volilnim sistemom, narejenim na osnovi prevare v letu 1990, vzdrževala partija s svojimi sateliti.
V članku je pomembno mesto namenjeno tudi aferi Patria. V tem kontekstu govori o strukturi pravosodne oblasti, ki je to farso omogočila. V njem najdemo tudi Branka Maslešo v »prestižni vlogi«: popisano je njegovo navduševanje nad streli v čelo prebežnikov, ob katerih nesrečnem koncu je statiral. Tu je tudi vrhovni tožilec Fišer s pomenljivo zgodbo o pregonu duhovnikov, ki sta zaznamovala žrtve povojnih pobojev in – last but not least – poročilo o Heleni Vidic Bizjak. Predvsem o kozlovski sodbi (brez Višnje Gore), koder je bil nekdo obsojen na zaporno kazen šestih mesecev (zaradi mladoletnih otrok zgolj dveh), ker je povedal tri resnične stavke o osebi, ki je do novembra 2002 imela ime Giuseppe. In hkrati trdila, da je bila žrtev raznarodovalne politike italijanskega fašizma. Ta oseba je hkrati – kot Jože Pirjevec, v drugi psihoanalitični inkarnaciji, kot sam navaja – proslavljen avtor titoističnih učbenikov. Zato se je Vidic Bizjakova tudi toliko potrudila. Masleša, Fišer in Vidic Bizjakova dobivajo trajen spomenik: to bodo brali, prevajali in predajali mnogi. Toliko in toliko ljudi na planetu se bo – tudi spričo tega članka – začelo spraševati, kaj se v Sloveniji v resnici dogaja. Za omenjene tri akterje krivičnega sojenja je to lepa popotnica, če se bodo v Evropski zvezi kdaj želeli potegovati za kakšno funkcijo.
A Slovenije to ne bo spremenilo, če jo sploh kaj bo. Vse se je v njej uravnalo po principu pluralizma samoupravnih interesov: šele sedaj smo izvedeli (faksimile dokumenta na enem od tvitov generalnega sekretarja partijskega podmladka), da je na zadnji seji vrhunskega foruma ZSMS prisostvoval tudi Janez Podobnik kot uradni delegat, z njim pa tudi Marija Markeš. Oba sta kasneje imela ključno vlogo v transmisijski strukturiranosti satelitov reformirane partije, katerega eden najpomembnejših je bila SLS. Markeševa manj, Podobnik z bratom bolj očitno.
Prav v tem času je postalo tudi jasno, da bo tisti, ki bi si ga najmanj želeli v tej vlogi, obujal spomin na jugoslovansko titoistično preteklost. Nova Slovenija se zbira za svoj kongres na 29. november in pri tem želi obnoviti zdavnaj nemogočo formulo kvadrature kroga. Andrej M. Poznič je v tej zvezi jasno zapisal: »Želel bi si torej, da se nehajo ‘toniniade’, saj je iz Kučanove pokojnine in zdaj izjave o političnem zaporniku jasno, da mladenič ne razume, kje živi in še bolj, koga zastopa. Zato pričakujem od NSI, da počisti pred svojim pragom. Dovolj je bil en Kocbek s svojim krščanskim socializmom, ki je prodal brate brezbožnemu komunizmu. Dovolj en Pucko, ki je prodal našo demokracijo istim ljudem za male pare v imenu iste neumnosti kakor prvi.« To pove več kot vse drugo. Mislimo, da se Novakova in Tonin dobro zavedata peklenskega pakta, ki ga sklepata: pustite nas pri petih odstotkih, več si ne želimo, pa bomo lojalni in se vsake toliko osončili v soju medijskih žarometov, ki jih ustvarja eden od štirih preživetih monopolov partije.
29. november je praznik titoističnega zločina. Če bo Nova Slovenija izvolila vodstvo, ki je takšen datum in takšno politiko predlagalo, se bo sama pridružila izzivu, da postane kakšna od naslednjih vsebin Črne knjige komunizma v tranziciji.