Zadnji dnevi so bili v smislu dogajanja na političnem prizorišču spet prelomni. Kljub 0,2-odstotnemu upadu bruto domačega proizvoda se je Slovenija v prvem trimesečju leta 2012 gospodarsko toliko okrepila, da se je vsebinsko in formalno izkopala iz recesije. Hkrati se je končala jara kača pogajanj z javnim sektorjem: referenduma ne bo, in ta koalicija bo šla naslednjič na volitve čez štiri leta, v regularnem roku, ki ga predvideva ustava. Možnost predčasnih volitev, ki bi edine lahko zagotovile vrnitev »balkanskega bojevnika« Zorana Jankovića, je sedaj zgolj teoretična. Ni potrebno veliko modrosti, da se da sklepati: možje in žene, ki so od decembra 2011 v koaliciji razuma tvegali vse – in se jim je to na koncu tudi obrestovalo, so vnovič potrdili pravilo, ki se je začrtalo z nastankom Demosa: samo stranke slovenske pomladi, med seboj enotne in usmerjene v prihodnost, lahko Sloveniji zagotovijo obstoj znotraj kluba najbolj razvitih evropskih držav. To je tisti cilj, zaradi katerega smo se odločili oditi iz Jugoslavije.
Politika ljudi, katerih forma mentis je še vedno socialistično jugoslovanstvo, oprto na izročila diktature, je že s tem dejstvom dobila hud udarec. Ta je bil še toliko bolj nenadejan, ker se je prejšnji teden ponovno – in silovito – razkril jedrni princip, po katerem je delovala komunistična druščina v vseh metamorfozah vse do današnjih dni (od KPS do njene mladinske frakcije, ki se je v tranziciji poimenovala LDS). To načelo je – po vseh občih kriterijih princip kriminala, med katerega prištevamo vse, od zlorabe oblasti, kratenja človekovih pravic, medijske diktature in neposrednih kaznivih dejanj zoper premoženje in osebno varnost.
NPU je začel postopek zoper Zorana Thalerja, zunanjega ministra v vladah LDS, ki se je zaradi amaterske pohlepnosti ujel v skrbno nastavljeno past. Sloveniji je s svojo pogoltno naravo naredil velikansko škodo, zaradi katere najverjetneje ne bo nikoli odgovarjal. Ko je davčna uprava razkrila, kako široko razvejena je korupcijska mreža ljubljanskega župana in njegovih podjetij, je direktorica prav te institucije doživela najhujše, kar lahko doživi mati: grožnjo s smrtjo lastnega otroka. Kako bo Zoran Janković pojasnil, da ni imel ničesar pri tem, je teoretično vprašanje. Motiv kaznivega dejanja namreč izstopa pred vsem drugim: če bi mu uspelo davkarijo zastrašiti, ni junaka, ki bi se ga upal vnovič lotiti.
Sramota, v katero je s tem dejanjem zašel »rešitelj« tranzicijske levice, kot ga je videl Milan Kučan, bi ne mogla biti večja. Razsulo jugoslovanske socialistične politike v domačem prostoru se še nikdar ni zdelo bolj popolno.
Vendar je imela partija vselej pri roki učinkovito orodje, ki tudi tokrat ni izostalo. Reče se mu mehanizem projekcije. V nasprotnika boš namreč projiciral svoje negativne lastnosti. Ko je bilo odkrito orožje na mariborskem letališču (1993), je postalo jasno, da Kučanov krog z njim trguje v Bosni. Brž so zato izumili »orožarsko afero« in jo naprtili vodji opozicije. Ko je Sistemska tehnika, za katero je bilo vodstvo tedanje LDS (Pavček, Rop, Cvikl), na javnem razpisu izgubila posel z osemkolesniki, so iznašli »afero Patria« in jo spet obesili istemu človeku. Ko so privili Jankovića in Thalerja, se je na merku njihovega orožja znašel nekdanji veleposlanik v Parizu, humanist ter eden najbolj razgledanih in izobraženih Slovencev danes, dr. Janez Šumrada.
Tega avtor zapisa ne govori na pamet: od leta 1997 sem intenzivneje bival v francoski prestolnici in spoznal vse diplomate, ki so se tam zvrstili v petnajstih letih. Šumrada je bil najboljši, ne samo po diplomatski spretnosti, temveč tudi po zavzemanju za promocijo Slovenije v tem ključnem stičišču narodov in kultur. Tega, kar je dosegel s postavitvijo razstave ob dvestoletnici Ilirskih provinc v Invalides (najimenitnejša pariška palača, kjer je pokopan sam Napoleon), preprosto ni napravil nihče pred njim. V času svojega mandata je bil tudi eden od najbolj zaslužnih za vstop Slovenije v OECD, tedaj pa sta obe državi tudi uskladili besedilo strateškega partnerstva, ki je pot za prihodnost bilateralnih odnosov.
Nekdanji veleposlanik je že dokazal, da je nedolžen. Nam gre sedaj pokazati, kako tak mehanizem projekcije (blatenja) deluje. V časopisu, ki je med vojno za Slovenijo prvi dan stopil na stran JLA, Dnevniku, so Šumrado sramotili tako, da so ga primerjali s Petrom Rebercem. Ker so njega obdelali že v prejšnjih rundah, so bili prepričani, da se bo »prijelo«.
Vendar: ker smo se s tem primerom ukvarjali dalj časa, smo danes prepričani, da tudi vse tisto, kar so »naprtili« Petru Rebercu, stoji na zelo trhlih nogah. Z Rebercem, ki je bil prvi tajnik krščanskih demokratov, je obračunal tedanji generalni sekretar MNZ Aljaž Gosnar, ki je v diplomaciji že od jugoslovanskih časov naprej. Po informacijah iz samega MZZ je želel njegovo mesto – in ga tudi dobil. Reberc je bil namreč razrešen z mesta veleposlanika, danes je v Madridu – prav Aljaž Gosnar. Reberc se je branil: Slovenska tiskovna agencija je tako poročala: »Reberc je ovadil tudi generalnega sekretarja MZZ Aljaža Gosnarja, ker naj bi od njega neupravičeno zahteval, da tajnici na veleposlaništvu neupravičeno izplača 40,00 evrov.« (STA, 13. avgust, 2010).
O Gosnarjevih malverzacijah obstajajo dokumenti. Ko bodo ti prišli v javnost, bo postalo vse bolj jasno, da sta Šumrada in Reberc žrtvi bolj ali manj kriminalnih zgodb. Podpira jih isto ozadje, ki je sprožilo tudi Zorana Jankovića, še prej pa ustvarilo Thalerja. Izhaja iz socialistične Jugoslavije, delovni naziv na MZZ je »jugodiplomacija«. Njihov »podizvajalec« naj bi premamil tudi Reberčevo soprogo – in povzročil družinsko tragedijo, katere rezultat je bila kazenska ovadba zoper nekdanjega veleposlanika glede nedotakljivosti mladoletnih otrok. Ker Reberc na sodišču v zvezi z očitanimi mu dejanji že zmaguje, se čisto lahko zgodi, da bo na koncu v celoti obveljal za žrtev.
Vsi pa smo že dvajset let žrtve iste osebe, ki leto za letom, mesec za mescem v prostor pošilja nove in nove spletke, ustvarjanje zla pa je zanjo življenjsko zadoščenje in poslednja radost. Ime ji je Milan Kučan. Zaradi njega vojna za Slovenijo še vedno traja.
