premk1 Svet24.si

Francki se mož oglaša z drugega sveta

morski pes, avstrijska turistka Svet24.si

Morski pes avstrijski turistki odgriznil nogo in ...

sds, janez janša, Necenzurirano

Demontaža druge republike #kolumna

golob jansa bobo Reporter.si

Kako Janša Goloba blati pred Evropo - in kako ...

imgonline-com-ua-twotoone-49R0E54WwN2Z3bU Ekipa24.si

To lahko samo Hojs! Odziv na epsko zmago nad ...

Dejan Vukobratović Njena.si

Takšen je bil Dejan kot dolgolasec!

delius-barisic Ekipa24.si

Konec dvomov! Iz Olimpije prišlo sporočilo, ki ...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Kolumnisti

Boštjan M. Turk: Veliki in največji

Deli na:
Boštjan M. Turk: Veliki in največji

»Antonij: Sami ste videli, ob luperkalih sem ponudil trikrat mu kraljevo krono: trikrat jo je odbil. Iz častihlepja? Meščani: Ste slišali? Ni maral vzeti krone: to priča, da ni častihlepen bil.« (Shakespeare, Julij Cezar, 3. dejanje, 2. prizor). Na ta način velikan človeškega duha opisuje predanost Gaja Julija Cezarja idealom republike in skupnemu dobremu.

V sredini prejšnjega tedna so se politične okoliščine v državi naravnale v smer, ki je obljubljala biti zvesta repriza Shakespearjevih verzov. Sedanja vlada in njen predsednik so namreč vrednote republike že januarja postavili pred svojo lastno dobrobit, sicer bi v takih razmerah in ob taki dediščini, kakršno so prejeli od Boruta Pahorja, o tem sploh ne razmišljali.

Največja rak rana prejšnjega predsednika vlade (in sedanjega predsedniškega kandidata) je bila poleg javne korupcije (Katarina Kresal, Simona Dimic, Gregor Golobič in vrste drugih), ekonomske neučinkovitosti (tedanji minister za gospodarstvo ni v parlament poslal enega samega zakona, ki bi blažil posledice krize), predvsem vrtoglavo zadolževanje. Samo zunanjega dolga se je v času Pahorjevega mandata nabralo za skoraj deset milijard evrov. Toliko si je v tujini sposodil minister Križanič. Uveljavitev zlatega pravila in njegov zapis v temeljno listino, Ustavo RS, je s tega stališča nujna poteza, da bi se države v katerem od prihodnjih mandatov, ko bi bili spet na oblasti reformkomunisti, do konca ne uničilo.

Janez Janša je za to vezal zaupnico (svojo politično usodo, kajti postati tretjič premier je tudi teoretično nemogoča naloga: kje pa se je to v svetu že zgodilo?) in do zadnjih trenutkov je kazalo, da naslednji dan ne bo več na mestu, kjer je bil. Najverjetneje bi ga to v teh razmerah tudi ne veselilo, bolje ne videl bi smisla, da za državo lahko sploh kaj naredi.

Kar je potem prinesel četrtkov večer, je vse presenetilo. Lukšičeva stranka je razumela, da predsednik vlade postavlja natančen pogoj, v kakšnih razmerah se mu še zdi smiselno stvari peljati naprej. Če bi Igor Lukšič ne doumel, da misli Janez Janša smrtno resno, predvsem pa, da sebe vrednoti bistveno nižje kot republiko Slovenijo (vsa tranzicijska levica, začenši s Kučanom, pa je vedno razmišljala narobe: najprej so bili njihovi interesi, potem šele kaj drugega, če sploh), bi danes ne imeli več te vlade. Stopili bi v območje permanentne politične krize, kjer bi se ponavljale zgodbe o tem, kdo bo vladal na levici. Igor Lukšič je obljubil sodelovanje pri oblikovanju ustavnega določila zato, ker se je zavedal, da druga Janševa vlada nima alternative. Tega spoznanja še ni pri Milanu Kučanu in Zoranu Jankoviću, a bo jeseni že tu, kajti tudi Pozitivna Slovenija bo – ne v celoti – glasovala za zapis zlatega pravila v ustavo.

Ob tej sintezi se moramo nujno vrniti k uvodnim verzom. Slikajo nam titansko podobo človeka, ki je v želji za dobrobit Rima postavil na kocko vse, nazadnje tudi svoje življenje. To je storil, kot pravi na drugih mestih tragedije njen avtor, predvsem zaradi ljudi (»nad siromaki jokal se je Cezar«, prav tam). Kdor je dobro opazoval dogajanje prejšnji četrtek, so se mu refleksno vsiljevale podobne misli. Šlo je za dramo širše razsežnosti, katere vsebina je bila nič manj kot usoda republike, nas vseh. Ta pretresljivi dogodek je bil mogoč zaradi prve figure vsega dogajanja, sedanjega ministrskega predsednika. Bili smo žive priče neverjetnega razpleta. Še popoldne vse kazalo, da se bo tudi zadnje upanje za reforme raztreščilo v parlamentu (ob obstrukciji Kučanove opozicije), zvečer pa je bilo jasno, da je bitka dobljena. Kdor je potem gledal Odmeve na RTV SLO, v katerih je slabič Slavko Bobovnik bledo poskušal provocirati predsednika vlade, je razumel, da prisostvuje vrhunski igri, kakršne je v tem prostoru sposoben samo eden.

Večkrat v zadnjem času sem z zgodovinarji (v širšem krogu Zbora za republiko) poskušal priti do odgovora na ključno vprašanje. Dejstvo je, da sedanjemu ministrskemu predsedniku dolgujemo podobo države, kakršno imamo. Brez njega bi se stvari na ključnih križiščih zgodovine zadnjih tridesetih let odvijale drugače. V nekdanji SFRJ je dvomil o najmočnejši trdnjavi partijske »enotnosti« Jugoslavije, JLA. Iz tega se je rodil proces proti četverici, iz njega so v socialistični monolit poletele prve strelice, ki so ga pomembno oslabile. Zaradi Janeza Janše je konec osemdesetih let Slovenija prednjačila pri demokratizaciji celotne tedanje države.

 Nič manj ni njegova vloga intenzivna pri procesih, ki so vodili do ideje o samostojni Sloveniji. Da smo jo v desetdnevni vojni obranili, je večinoma zasluga ministrstva za obrambo, ki mu je tedaj načeloval. Ko so v devetdesetih hoteli vzpostaviti partijsko rekonkvisto in slovensko državo izničiti, je bil v najpomembnejši liniji prizadevanj v nasprotni smeri. Leta 2008 je bil prvi Slovan, ki je vodil Evropsko zvezo. V njej je slovenska državnost dobila najvišji smisel. In od četrtkovega večera je spet na novem braniku domovine.

Vprašanje: je Slovenija v svoji zgodovini premogla osebnost takšnega formata. V zadnjem tisočletju bi se lahko samo Primož Trubar po redu objektivne presoje uvrstil na podobno mesto. Vendar je bil Trubar prvi, Janez Janša pa edini, ki mu je uspelo ne samo vzpostaviti razmer, v katerih se je lahko sploh začelo razmišljati o slovenski samostojnosti, temveč to idejo tudi domisliti in jo z neverjetno organizacijsko sposobnostjo proti veliko večjemu sovražniku izpeljati, desetletje in pol kasneje (2008) pa uveljaviti na najvišjem nivoju (predsedovanje EU). Vse to v enem samem življenju.

Janez Janša je po teh kriterijih največji Slovenec, kar jih je spoznala naša zgodovina.