Afera s prisluhi je razkrila nevralgično točko slovenske družbe. Kdorkoli je namreč poslušal pogovor med Jernejem Sekolcem in Simono Drenik, se ni mogel znebiti vtisa, da je šlo – s Sekolčeve strani – za vsiljen pogovor. Sekolec kot da je Simoni Drenik po neki višji dolžnosti razlagal vsebino pogovorov in kot da je to počel naučeno, po vnaprej predvidenem ritmu. Če je naša hipoteza pravilna, ne bo to nič novega. Roman Leljak je opozoril, da je Jernej Sekolec delal za Udbo pod zloglasno šifro 52.000. To so bili zanesljivi sodelavci te najbolj sramotne organizacije v nedavni zgodovini slovenskega naroda. Sekolec je k njej pristopil leta 1975 – to pomeni, da sodi v Zemljaričev krog. Koliko je to storil zaradi svojih staršev, oba sta bila udeležena v kaznivih dejanjih (kazenski zakonik SFRJ), je druga zgodba. Nanjo ve odgovor prav arbiter, ki je odstopil.
Komu ta afera koristi? Najbolj Zoranu Milanoviću, sedanjemu premierju Republike Hrvaške, ki je to zgodbo uporabil za to, da zaneti spor med Slovenijo in Hrvaško in si tako pridobi politične točke pred volitvami, ki bodo med decembrom 2015 in februarjem 2016. Vedeti moramo tudi, da prav sedaj potekajo intenzivne raziskave, ali ni Nova Ljubljanska banka – ki je sicer financirala stranko tranzicijske levice na Balkanu – Krešimirju Milanoviću, bratu sedanjega premierja, odobrila velik kredit. Povemo še to, da smo v Reporterju Tomažu Peroviču, enemu najbolj pomembnih organizatorjev kršenja Münchenske deklaracije, večkrat zastavili vprašanje, ali je za nakup 20-metrskega plovila dobil kredit od NLB, ampak vse brez odgovora.
Kot da bi Sekolec po naročilu govoril Simoni Drenik to in to, vse o podrobnostih, ki bi morale za vselej ostati skrite. Kot da bi nekdo Sekolca izsiljeval (ali plačal), da to stori, in to v ključnem trenutku, ko lahko na Hrvaškem pride do spremembe oblasti. Vsi vemo, da je pred slovensko in hrvaško osamosvojitvijo Udba (večinoma se je to zgodilo na Hrvaškem) porazdelila svoje ljudi v novih organih oblasti, v Tuđmanovi HDZ. Najbolj izstopajoč primer je bil Josip Manolić, predsednik vlade v devetdesetih, sicer pa eden šefov hrvaške Udbe in človek, ki ga povezujejo s povojnimi umori. Josip Manolić je bil siva eminenca postkomunistične Hrvaške, kot je bil siva eminenca Udbe. S tega stališča ni nenavadno, da je prav Manolić vrgel senco dvoma na kandidata za predsednika prihodnje vlada Karamarka. Slednjega je Udba v mladosti (veroučne aktivnosti) res nadzorovala, a nikoli ni vedel za to. Danes mu to razodeva šef hrvaške Udbe, Manolić, ob tem da poneverja temeljna dejstva.
Afera prisluhi se tako kaže kot obveščevalna afera starih udbovskih povezav, ki so danes žive tako, kot so bile ob razpadu SFRJ. Slovenska in hrvaška filiala delujeta skupaj, da bi prenovljeni HDZ preprečili zmago na parlamentarnih volitvah, na ta način pa vsaj v zakulisju ohranili moč, kot sta jo imeli poprej. To je tudi zadnja vsebina »bitke za arbitražni sporazum«. Zoran Milanović, pripadnik trše struje znotraj partije, si je ustvaril zunanjega sovražnika v Slovencih, nekaj docela podobnega temu, kar so komunisti ves čas počeli. Ni bilo življenja brez zunanjih ali notranjih sovražnikov.
Slovenija, dežela brez svobode tiska in poštenega pravosodja, je idealno leglo za postkomunistično revolucijo. Vendar so slovenski komunisti ali postkomunisti izjemno občutljivi. Njihova oblast je prekarna in bi se morala končati že leta 1990. V tem trenutku Kučanov klan stavi na dva parametra: eno so mediji, drugo pravosodje. V zadnjih pogovorih v Parizu (med 9. in 13. julijem letos) sem dobil zagotovilo, da bodo ljudje, ki so sodili in razsodili glede verbalnega delikta (nekdanji 133. člen kazenske zakonodaje SFRJ), doživeli svoje obelodanjenje na najvišjih forumih evropske politike. V EU se danes ljudi zaradi verbalnega delikta ( v mojem primeru to sploh ni bil delikt, saj je šlo za resnico) ne obsoja na zaporno kazen. Moja obsodba bo z vsemi, ki so bili v njej udeleženi: od Helene Vidic Bizjak naprej – postala predmet evropske debate. Mora biti tako – ne zaradi mene – temveč zaradi vsakogar, kdor bo želel govoriti po resnici in pravici in ga bo partijsko pravosodje pri tem ustavljalo.
Slovenskim postkomunistom gre kot Josipu Brozu predvsem za privilegij oblasti (Janez Kocijančič in njegova družina je v imenu avantgardnosti »delavskega razreda« od leta 1978 naprej vselej vozila beemveje), in tako je tudi danes. A stvari se spreminjajo. V reviji Comunisme bo jeseni 2015 vnovič izšel članek o Sloveniji. Tam bodo popisane stranpoti »novega razreda« slovenskih komunistov, kot jih je predvidel Milovan Đilas v svoji nepozabni knjigi. Zadeva je še toliko pomembnejša, ker gre za publikacijo, ki jo je začela Annie Krigel, nadaljeval François Furet, danes pa jo ureja Stéphane Courtois. Skupaj s Hannah Arendt tem ljudem dolgujemo ključne definicije revolucij in dogajanja okrog njih, ki so postale del naše identitete. To je izredno pomembno.
Slovenija se je pred desetimi leti uvrščala v kronike pozitivnih uspehov na poti tranzicije. Danes je Kučanov krog, ki obvladuje medije in pravosodje, dosegel, da smo del škandaloznih poročil, ki se v pomembnih svetovnih revijah pojavljajo kot izjema, ki grozi postati pravilo.
Slovenski komunisti – prav tako kot grški – razumejo zgolj en jezik: to je jezik nepoštenosti in prevare. Ta govorica prihaja do nas po občilih, vsak dan bolj intenzivno. Utišamo jo lahko samo z glasovi normalnosti, kakršne pozna svet okrog nas. Zgodovina nas je sedaj pač primorala v to, da po letu 1991 to storimo skupaj s Hrvati. Nekdanji Udbi navkljub!