Predčasne parlamentarne volitve so minile v nevrotičnem vzdušju nenehnih napadov na eno samo stranko in na enega samega voditelja. Glede na vse, kar smo videli v predvolilni kampanji, je rezultat za največjo opozicijsko stranko pravzaprav logičen: postavlja bolj vprašanje o okolju, v katerem se morejo takšne stvari goditi, kot o politični stranki. Obstaja čisto tehničen zadržek: kako naj ljudje za mandatarja volijo nekoga, ki to ne more biti, saj je zaprt. To nujno vodi do apatije ali do glasovanja za nekoga drugega. Če je ena stranka v vseh ozirih in na vsak način absolutno izničena, celo do te stopnje, da njenega voditelja postavijo za rešetke, mar so takšne volitve potem poštene?
Vendar: tudi če bi SDS ponovil svoje siceršnje rezultate in eventualno zmagal (razlika leta 2008 in 2011 med njim in zmagovalcem je bila minimalna), bi to ne pomenilo veliko. Nikakor ne bi mogel sestaviti programsko sorodne koalicije, kajti v njegovi politični soseščini je 13. julija dolgoletna zgodba erozije in propadanja krščansko-ljudske opcije prestopila v terminalno fazo. Število glasov, ki sta jih stranki SLS in NSI prejeli prejšnjo nedeljo, je znano: na njihovi osnovi moremo sklepati, da utegne v daljši perspektivi prav krščansko-ljudski blok obveljati za največjega poraženca zadnjih volitev. Številke namreč govorijo, da sta stranki NSI in SLS skupaj še leta 2011 dosegli 129.069 volivcev, leta 2014 pa zgolj 82.204. To je končni rezultat dvajsetletne politike izdajanja lastnega volilnega telesa, ki je bilo na začetku slovenske demokracije najmočnejše v Sloveniji. Tako poznamo Demos in Ivana Omana. Skupno število glasov obeh strank na volitvah z rekordno udeležbo (1992) je bilo 275.724, od česar je SLS dobila 103.300 glasov, Slovenski krščanski demokrati, predhodniki NSI, pa celo 172.424 glasov. To je aritmetičnih 124.559 glasov več kot 13. julija letos.
Za SLS znaša rezultat takšne katastrofalne bilance 68.891 glasov. Če seštejemo oboje, dobimo 193.450 ljudi, ki jih je v dvajsetih letih politika obeh strank tako razočarala, da jima niso bili več pripravljeni nameniti glasu. Ob tem je opozorilo, da NSI sedanjih volitev ne more razglašati za uspeh, skoraj nepotrebno. Samo v zadnji periodi (2011–2014) jo je zapustila dobra desetina volivcev (5893). Na koncu ostane skoraj 200.000 ljudi, ki jih ni več: volilni količnik, ki ga vsaka racionalna analiza mora uvideti kot prednostni dejavnik, zlasti ker se s tem bistveno onemogoči možnost pomladnega bloka, da tvori konstruktivne državne koalicije.
Težko je nadalje reči, kam so ti glasovi šli: gotovo jih je nekaj začasno »prezimovalo« pri stranki Janeza Janše, a velika večina se za takšno potovanje pač ni odločila. Naposled je ostala doma. Če skoraj četrt milijona ljudi ostane doma, mora biti razlog za to dosti univerzalne narave. Reče se ji razočaranje nad nenačelnostjo, ki je bila rdeča nit delovanja večine ljudi, ki so se podpisovali pod identiteto krščansko-ljudskega bloka.
Ko je bila pred dvajsetimi leti afera Depala vas na vrhuncu, se je v Kranju na betonskem zidu ob cesti, ki drži od sejmišča in železniške postaje do križišča s črpalko in Lidlovo trgovino danes, pojavil velik grafit: »Peterle, tudi čast za oblast«. Povedal je več, kot še tako poglobljena analiza. Temeljno zaupanje volilnega telesa je bilo zlorabljeno, ko je tedanji predsednik krščanskih demokratov spričo prevelikih osebnih ambicij prelomil zavezo z volivci in januarja 1993 postal Drnovškov oproda za zunanje zadeve. Izraz uporabljamo v formalnem smislu: Peterle namreč nikoli kot minister ni imel bistvenejših pristojnosti: hotel si jih je na Drnovškov račun priboriti šele čisto na koncu – od tod poznamo afero Oglej (november 1994), ki je do konca zakoličila njegovo usodo. Izdala ga je stranka: sedaj teče že drugo desetletje, ko se mu ne uspe pobrati in je njegova družbena funkcija reducirana na figuro bežnega, a zaradi vpadljivega vedenja opaznega statista.
Štiri leta kasneje je SLS, ne glede na jasna sporočila (volitve 1996), odšla – z istim razlogom in enakimi ambicijami – po prav takšni poti. Tudi končalo se je prav tako. S strmoglavljenjem v oktobru 2000, ko sta tedaj združeni SLS in SKD svoj rezultat zmanjšali za dve tretjini.
V zadnjem času je bilo dogodkov, s katerimi so voditelji ene in druge stranke nakazovali odmikanje od volilne baze, za celo biblično poglavje. Slovenska ljudska stranka je pozimi 2013 izdala reformno vlado, ne da bi se prepričala v razloge v zakulisju. V volilni kampanji je bila neprepoznavna: njen predsednik se je celo uslužnostno vedel do odhajajoče premierke Bratuškove. Izgubljala se je v problemih nacionalne kulinarike (prireditve na ljubljanskem Kongresnem trgu), hlastala za čim bolj intenzivnim uveljavljanjem »boja proti korupciji«, ki je ena najbolj razkričanih in hkrati nepovednih besednih tvorb, obstoječih v domačem jeziku, v ničemer pa upravičila zavzemanja za tisto, kar je njen identitetni element: kot najstarejša stranka, zavezana tradiciji slovenstva in evropskega prostora, bi se morala prednostno potegovati za čim hitrejšo normalizacijo slovenske države.
O NSI se je prelilo že veliko črnila. Dodajmo, da je nosilec kandidatne liste SLS-NSI za Evropski parlament, Lojze Peterle, zborovanja v podporo krivični obsodbi vodje opozicije, na katerih so bili prisotni najpomembnejši evropski politiki (npr. 18. maja na Prešernovem trgu, prisoten predsednik ELS, g. Daul), izkoriščal za osebno promocijo: ko so bile evropske volitve mimo, pa je v finalu kampanje zaprtemu predsedniku SDS zabil nož v hrbet z neprimerno kritiko pridige duhovnika zlatomašnika, s katero je razodel predvsem svojo užaljeno častihlepnost.
SLS ni več v parlamentu, NSI je vanj vstopila oslabljena. Pojavljajo se napovedi, da bo Peterle Cerarjev zunanji minister, stranka pa tvorni člen nove velike koalicije. Stari grafiti utegnejo vnovič postati aktualni.