»V Jugoslaviji se moramo s tem soočati, razpravljati o vsem in natančno zarisati meje med nacionalnim in nacionalističnim. Če se te teme ogibamo ali gremo prek nje, je to slepilo, skozi katerega se še nerazvito, neozaveščeno nacionalno čustvo sprevrača v nacionalizem. Duhovne sile naroda bi morale opredeliti, kaj je nacionalno danes, ker se tudi to spreminja. Nekoč upravičeni nacionalizmi s pozitivno zgodovinsko vlogo postajajo zdaj, če v našem celovitem razvoju niso doživeli spremembe, čista reakcija.« (Ciril Zlobec, Priznam, rekel sem, Ljubljana, 1988, str. 23). Tako je eden pomembnih podpornikov kandidature Danila Türka (njegova slika je na str. 5 propagandne brošure sedanjega predsednika, osmišljene v naslovu Najraje bi vas vse objel), Ciril Zlobec, dobro leto dni pred plebiscitom videl nacionalno vprašanje Slovencev. Kot Jurij Gustinčič tudi on ni zdržal, da bi to razlagal zgolj doma. Navedena knjiga namreč prinaša intervjuje z območja celotne Jugoslavije. Šele v tem kontekstu ima definicija nacionalnega vprašanja Slovencev kot nekaj reakcionarnega svojo specifično težo.
Razmislimo še enkrat o članku, ki ga je Jurij Gustinčič (podpornik Danila Türka, Najraje bi vas vse objel, str. 3) napisal na najbolj krvavi dan vojne za Slovenijo. Ni ga skrbelo za domovino, nasprotno. Tudi ni čutil nikakršne empatije do ljudi, ki so zanjo žrtvovali največ, svoje življenje. Čisto drugače: v duhu samoupravne »tretje poti« neuvrščenih se je zelo zamislil nad usodo libijskega poglavarja, njegovih kamel in njihovega mleka. Upal je, da bodo te »kvalitete« prepričale« – tri leta po katastrofi v Lockerbieju (polet 103)! – angleško javnost, da bo spremenila svoje mišljenje o velikanu iz puščave: «Velik je Alah, toda velik in usmiljen je tudi predsednik Gadafi, ki je škotskega člana parlamenta v svojem šotoru častil z mlekom od kamele in ga pri tem prepričeval, da nič od tistega, kar govori Zahod, ni točno. On ne podpira nobenega terorizma, še najmanj irskega. Irska republikanska armada mu je zoprna. Naj bodo Britanci mirni. Gadafi je njihov prijatelj. Ko bo Alahu to všeč, bo prijateljeval tudi z Američani. Škotski parlamentarec je bil navdušen. Pohitel je domov in ministrstvu za zunanje zadeve priporočil, naj se Gadafijevo darilo, četrt milijona funtov, sprejme kot znak dobre volje. V trenutku, ko to pišem, ministrstvo še okleva. Škot je čisto iz sebe! Nastopa v javnosti, pljuje po Evropi in povzdiguje Gadafija. A Gadafi? Ko je slišal, da se Angleži obotavljajo, je rekel: ´Naj gredo k vragu´. To se mi zdi v celotnem primeru najpomembnejše. Predsednik Gadafi je ohranil svoj značaj. To je tisti pravi, stari Gadafi« (Jurij Gustinčič, Slobodna Dalmacija, 28. 6. 1991). Gustinčiča je Danilo Türk celo odlikoval z odličjem, ki mu ga je izročil v imenu republike Slovenije, tiste države, ki se je je Jurij Gustinčič brutalno odrekel v najtežjem dnevu njenega obstoja, tri dni po rojstvu.
Danilo Türk je tudi Cirila Zlobca vzel v svojo družbo. Pri tem ga je vodil podoben premislek kot pri Gustinčiču. Pri njem najdemo še dodatno serijo ljudi, ki jim država pomeni zgolj možnost osebne promocije. Tako na splošno razmišljajo: ko jim je to ponujala Titova Jugoslavija, so bili še bolj zadovoljni, saj za socializem nobeden od njihovih privilegijev ni bil vprašljiv. Potem je prišla osamosvojitev in nova država: bali so se zase, a ko se je Kučanova kasta z neverjetno lahkoto spet presukala na oblast, so si oddahnili. Ubi bene, ibi patria so vedeli že stari Rimljani. Kjer mi je dobro, tam sem doma je vodílo Danila Türka in zadnjega njegovih podpornikov. Kje so razlogi za to?
Leta 1945 je Komunistična partija Jugoslavije brutalno obračunala z meščanstvom, kmetstvom in vsem, kar je nosilo pokončno hrbtenico in pomenilo nekakšno upanje za prihodnost, vse skupaj utemeljeno na osnovi morale in etične neoporečnosti. Po tem letu je v Jugoslaviji ostal še majhen sloj ljudi, ki so bili pripuščeni v javnost in so hkrati živeli in delovali iz iskrenih nagibov. Imenovali so se komunisti iz prepričanja. Po Titovem konfliktu s Stalinom so tudi to manjšino eliminirali: pospravili so jo na Goli otok ali drugače onemogočili. Tako so naredili z Dragotinom Gustinčičem, očetom Türkovega nagrajenca.
Ostala je amorfna kasta, ki ni poznala ne vrednot, ne smisla, ne ničesar višjega, kar določa človeka. Delovala je po formuli: zlomljena hrbtenica vsak dan znova omogoča vzpon v hierarhiji. Vzemite časopise iz sedemdesetih in osemdesetih let, pa boste videli, v kakšen kastrat se je spremenila človeška misel v Sloveniji in Jugoslaviji. Vidna pripadnika te skopitve sta bila Jurij Gustinčič in Ciril Zlobec. Slednji predvsem zaradi tega, ker mu je zgolj partija omogočala »priznavanje« njegove poezije, ki je sicer ekvivalentna zbornikom srednješolskih nadobudnežev, ki se poskušajo v svobodnem verzu. Poezija Cirila Zlobca je ena redkih tiskanih stvari, v katerih ni prav ničesar. Oziroma je: Ciril Zlobec in partija. To je tudi poslednja »užitnost« njegovih verzov.
Prav vse podpornike Danila Türka tako določata dve dejstvi: kastracija osebne identitete na eni in hlapčevska služnost trenutnim potrebam jugosocializma (pač v zadnji posodobljeni varianti) na drugi strani. Ali n-te kombinacije tega recepta, ker je človeška usoda pač mnogostranska. Vsak, kdor podpira Danila Türka, od tega nekaj ima, je nekaj imel ali si nekaj obeta v prihodnosti. Igor Pribac, ki je deset let pred upokojitvijo še vedno docent na ljubljanski univerzi, je deležen medijske pozornosti, ki bi je – glede na talent – nikakor ne imel kako drugače. Kako malo je tu prostora za moralo, pove dejstvo, da je lista Türkovih podpornikov eno leto po predstavitvi »čudežnega dečka« z Magistrata, Zorana Jankovića, tako rekoč identična. Vse ljudi vodi tisti kompas, ki je usmerjal tudi Titovo Jugoslavijo.
Na zadnjem soočenju na POP TV pa se je pokazalo, da je tudi ta model prišel h koncu. To je zagotovila Spomenka Hribar, veliki mercenarij (plačanec) titoistične kaste v Sloveniji, ki je za občutek nekaterih šla predaleč, a to ni zadnji kamenček v mozaiku resnice. Spomenka Hribar je samo artikulirala temeljne resnice partijskega »kreda« v postmoderni Sloveniji. Slišimo jih vsak dan: na naša ušesa, oči, druga čutila pritiskajo z neverjetno močjo. To povzročajo domači mediji. Tokrat pa se je POP TV enkrat zmotila in – duha spustila iz steklenice. Ljudje so videli, kakšna je narava Danila Türka, videli so tudi, kakšen nezaslišan »blefer« je njegov strankarski kolega, Borut Pahor.
V vprašanjih, ki jih je zastavljal Jernej Vrtovec in v logiki Milana Zvera pa je pozorni opazovalec utegnil videti, kam se bo Slovenija zasukal v prihodnje, Danilu Türku in njegovim nagrajencem navkljub.