»Na začetku bi tožilstvo želelo povsem na kratko predstaviti tri izhodišča v zvezi z delom tožilstva, ki so tožilstvo vodile ali vplivale na delo v tej zadevi, v nadaljevanju pa bo podana dokazna ocena tožilstva, odgovor pa bodo dobila tudi nekatera pravna vprašanja.« Tako je v povzetku končne besede dobri znanec odvetniške pisarne Gorjup v Mariboru, tiste, ki se je intenzivno angažirala v kampanji za Danila Türka, sicer pa domnevno sodelavec KOS in SDV, danes vrhovni javni tožilec Andrej Ferlinc napovedal, kako se bo lotil dokazovanja korupcije nekdanjega predsednika vlade. »Tri izhodišča«, na katerih bo pozneje slonela teža dokaza, dobijo svojo krono v naslednjem stavku: »Zato v tem procesu nikoli ne bo črno-bele slike o zmagovalcu in poražencu, saj smo na določen način poraženci vsi: obsodilna sodba, do katere po oceni tožilstva vsekakor mora priti tudi za Ivana Janšo, lahko v določeni meri načne ugled najvišjih državnih institucij ...« Celoten povzetek končne besede tožilca ima okvirnih 378 stavkov, če povprečno število stavkov na prvi strani pismenega zapisa pomnožimo s 27 stranmi, na katerih je povzetek končne besede tožilca ugledal luč dneva.
Tožilec si je na začetku zadal nalogo, da bo v nepregledni množici stavkov in besed do konca pripeljal »tri izhodišča« in na osnovi analize, kasnejše sinteze in preverbe vseh dejstev, ki jih je v obravnavo zajel, naposled sporočil resnico o tem, je bil dvakratni predsednik vlade in oče slovenske državnosti (poleg že preminulega J. Pučnika) udeležen v koruptnih dejanjih. Do sem je vse še v redu. Problem nastane, ker Ferlinc stavek, ki smo ga navedli zgoraj, to je »obsodilna sodba, do katere po oceni tožilstva vsekakor mora priti tudi za Ivana Janšo«, ne stoji na kakšni 24. ali 25. strani, kot bi se pričakovalo glede na logiko utemeljevanja, temveč pomeni 5. (peti) stavek, ki je natančno 17 (sedemnajst) vrstic za uvodnim odstavkom, v katerem je misel o »treh izhodiščih«. Naslednjih 373 stavkov ne pomeni drugega kot dokazovanja apriorne resnice, do katere naj bi se Andrej Ferlinc sicer prebil šele po koncu mukotrpnega vezanja otrobov v »kazenskem procesu afere Patria«.
Javni tožilec ni uporabil nikakršne metodologije dokazovanja, temveč je obtožbo (sklep) plasiral čisto na začetku. Iz tega jasno sledi, da je bil Ivan Janša kriv, še preden se je krivde sploh zavedel, to je, še preden se je spočela afera Patria. Ivan Janša je bil del »Patrie«, ko še vedel ni zanjo. To pa pomeni, da je nastala prav zaradi njega in so vsi kasnejši »dogodki« samo potrjevali dejstvo, da ne »Patria« ne Janez Janša eden z drugim – tako kot sama s seboj – nič nimata, ker ju preprosto ni. Sta zgolj projekcija »velikega poka«, ki si ga je izmislila nekdanja partija, čisto tako, kot je avgusta 2008 v eni od sramot slovenskega časopisja poročal lakaj Kučanovega dvora, Aleksander Lucu.
Tekstualna analiza Ferlinčeve obtožnice bo del zbornika, ki bo nastal z namenom analizirati pravne temelje tega procesa: tam bo računalniška analiza besedja in sintaktičnih konfiguracij še bolj natančno, kot si sedaj prizadevamo mi, pokazala, kako slepa in apriorno povzročena je bila tožilčeva volja po obsodbi Ivana Janše.
A Andrej Ferlinc ni kdorkoli. Da se je že zelo zgodaj okužil z duhom KOS in Udbe, dokazuje najprej njegov miselni proces. Tega so navdahnile azijatske totalitarne prakse, pri katerih je bil najpomembnejši prvi stavek: šlo je za »resnico« o svetu, ki je kasneje ni bilo treba dokazovati, tako očitna je pač bila. Kdorkoli bi se sploh poskušal z njo ukvarjati, bi nemudoma pristal v gulagu ali pred strelskim vodom. Za nekdanjo Sovjetsko zvezo poročajo tako o desetinah milijonih pregnanih in pobitih: za Kitajsko Mao Zedonga je v zgodovinskem spominu obveljala podobna številka. Črna knjiga komunizma poroča o sto milijonih žrtev: večina od njih je umrla, ker ni mogla apriorno sprejeti prvega stavka, da je »izhodišče« te ideologije postavljeno zunaj dvoma in se torej o njem ne sprašuje.
Prav tak metodološki prijem je četrt stoletja po procesu zoper četverico uporabil Andrej Ferlinc. Vmes smo imeli prve demokratične volitve, osamosvojili smo se: prispeli smo v Evropsko zvezo in sprejeli njen denar. Odpravili smo meje, ki so nas včasih ločevale, danes pozdravljamo vstop že druge članice nekdanje SFRJ v to skupnost. A vendar so meje, ki so določale mentaliteto komunizma, v nekaterih glavah ostale nespremenjene: eno od njih zlahka prepoznamo v Ferlinčevem »izhodišču« in petem stavku, ki mu sledi. Ob tem smo tudi prepričani, da je sedanji javni tožilec to mejo ponotranjil v sebi do te stopnje, da se je sploh ne zaveda. Obstaja kot psihoanalitično določilo, ki mu na eni strani prepoveduje red incestnih dejanj, na drugi pa ga uči, da risa partijske svetosti ni mogoče prestopati. Po ugotovitvah francoske (literarno)zgodovinske šole in njenih projekcij na človeško družbo, je civilizacija nastala v procesu, ki je evolutivno sankcioniral prakso incesta v nekdanjih rodovnih skupnostih. Ta šola tudi uči, da so se potem na tako oblikovane »civilizacijske gruče« lepila tudi druga pravila, med njimi najprej to, da so »naši« in so »vaši«. Komunizem je bil primitivna ideologija, zato je prakso »naših« in »vaših« vzel za biblično vodilo, šel je celo tako daleč, da je »zvestobo« postavil pred življenje in njegove elementarne vezi. Celo pred incest. Andrej Ferlinc je strahotno zvest učenec davnih »mojstrov«. Dokaz ponuja sleherna črka »povzetka končne besede« v zadnjem totalitarnem procesu zoper odprto družbo (civilizacijo) na Slovenskem.
Sodnica Barbara Klanjšek je manjši igralec v tej zgodbi. Vezana je na današnje generacije socialnih omrežij. Ne potrebuje partijske knjižice: dovolj ji je facebook, da objavlja svoje izjave lojalnosti. O tem piše današnji Repoter. In to počne. Tako se klanska izročila komunizma kot ideologije, ki je uspevala v najbolj primitivnih legah, na najbolj primitivne načine – in z najbolj primitivnimi ljudmi – prenašajo naprej v slovensko vsakdanjost.
Vendar ima tudi boj zoper takšno nizkotnost velik privilegij: spodobi se in potrebno je. V tem je neskončno zadoščenje vsakogar, ki je v teh petindvajsetih letih naše sodobnosti prispeval kakršnokoli malenkost že zoper prvobitno nizkotnost v človeku. V tem smo lahko zgled svetu.