»Angažiranje posebne enote Službe državne varnosti (grupa A) bo najpogosteje usmerjeno na področje sosednjih držav: Italije, Avstrije in Nemčije. Tam SDV najaktivneje spremlja dejavnost tujih obveščevalnih služb in dela politične emigracije. S posebnim ozirom na dosežen sporazum s Službo državne varnosti Socialistične republike Slovenije, bo posebna delovna enota SDV za ta namen, nameščena v Ljubljani in bo podrejena operativnemu sektorju Službe državne varnosti ter Ministrstvu za notranje zadeve SR Slovenije. Smatramo, da je taka rešitev najbolj učinkovita. Z njo se dosega ustrezna mobilnost in stalna pripravljenost posebne delovne enote za hitro delovanje v izvrševanju nalog službe državne varnosti na teritoriju sosednjih držav in ZR Nemčije.« (III. sektor, SDV, 15. III. 1968, iz srbohrvaščine v slovenščino prevedel B. M. Turk).
Tako se glasi eden od členov pravilnika (»Informacija o oblikovanju posebne delovne enote SDV z nalogo delovanja v inozemstvu« je uradni naziv), s katero zvezna Udba prenaša ključni del svojih operativnih pristojnosti delovanja v emigraciji na ljubljansko podružnico. Formalno gre za nastanek skupine A za izvajanje specialnih akcij v tujini, s sedežem v Sloveniji. Dokument, ki bo v celoti objavljen pred predvidenim datumom glasovanja o referendumu o zaprtju arhivov (kontroverzni 4. maj 2014), priča o ključni vlogi, ki jo je imela slovenska SDV v načrtovanju dela v inozemstvu. Zapira zanko odgovornosti nekdanjih članov komunistične nomenklature na Slovenskem, med katerimi je danes – še vedno – na prvem mestu Milan Kučan.
Dokumenti so namreč razkrili, da je bila SDV na državnem nivoju SFRJ podrejena federalni partiji, tista na republiškem pa republiški. Milan Kučan bo moral tokrat ponovno pričati zoper resnico, če bo hotel oprati s sebe dejstvo, da je kot deležnik tedanjega partijskega vodstva v Sloveniji bil docela imun za strahotne deviacije, ki jih je vladanje »v imenu ljudstva« spočenjalo v domovini in inozemstvu. Nasprotno: Milan Kučan je bil sprotno obveščan o dejavnostih SDV, če jih ni tudi – sam ali forumsko v centralnem komiteju – odrejal. Kaj vse utegnejo še pokazati arhivi?!. Morda kdaj zvemo tudi o vlogi preostalih članov CK ZKS v sedemdesetih in osemdesetih letih, npr. kaj je počel literarni zgodovinar Matjaž Kmecl. Bil je prav tako član CK ZKS.
A že to, kar vemo sedaj, meji na grozljivko. Ljudje med nami, tisti, ki jih je spričo svoje nevednosti slovenski narod volil spet in spet – in vselej tako, da se je tranzicija obračala v (gmotni) prid onim, ki bi jih po letu 1990 na čelu družbe sploh ne smelo biti – so bili udeleženi v početju, ki ga s tehnično besedo imenujemo zločini zoper človečnost, najsi gre za preganjanje, zasliševanje, spremljanje in kukanje v intimnost posameznika ali za najhujši prekršek, umor.
V tej luči moramo prisluhniti tudi avtorici knjige Demos – slovenska osamosvojitev in demokratizacija, Andreji Valič - Zver, ki je kot sintezo svoje obširne, znanstveno prodorne, predvsem pa človeško vznemirljive knjige na predstavitvi, v ponedeljek prejšnjega tedna v prostorih Slovenske Matice, streljaj od mesta, koder je bila pred 25 leti prebrana Majniška deklaracija, izrekla preprost stavek: »Čas je za novo slovensko pomlad.« Demos je res uresničil projekt zunanje osvoboditve slovenskega naroda: kasnejša politika ga je potrjevala in uresničila tako, da smo formalno postali člani najbolj prestižnega kluba držav na svetu (EU in evroobmočja); a drugi, prav tako pomemben cilj: notranja osvoboditev nacije vseh totalitarizmov, socialističnega, komunističnega in jugobalkansko nostalgičnega danes, pa je ostala pred vrati kot neuresničen ali morda celo – neuresničljiv projekt.
S podobo, ki ne more biti bolj kruta, lahko rečemo, da so nas dodobra potegnili in nas še vlečejo za nos: smo dobesedni talci skupine A, če to vzamemo kot simbol strašno skrite bratovščine, katere nameni in organizacija se ne pokažejo dolga desetletja, a neposredno delovanje in krivična roka, ki obrača stvari v njihovo nasprotje, pa so tu, iz ure v uro, iz dneva v dan.
V tem smislu moramo pozdraviti odločitev ustavnega sodišča, ki vsaj malo blaži katastrofalno podobo sodstva, kakršno nosimo v sebi navadni državljani. S tem ko je začasno zadržalo referendumska opravila, predvidena za kontroverzni 4. maj, se je vzpostavilo kot redek glas razuma in morale v republiki. Če kateri narod premore popkovino, jo premoremo Slovenci: ta drži v nedavno preteklost, prepleta pa se z zgodovinskim krvoživljem, kakršno utripa v arhivih. Zgolj v njih lahko zvemo, kateri vzvodi nam še danes določajo dogajanje ali kateri so bili tisti elementi, ki so odločilno oblikovali tranzicijo, pred njo pa čas, ki jo je – v takšni ali drugačni vzročni povezavi – pobudil. Zapreti arhive pomeni presekati sto tisočem vez z resnico. Gre za dobo kar dveh generacij, ki si odgovor, zakaj so stvari takšne, kot so, lahko najdeta zgolj v arhivih. Delo tistih, ki so tvegali vse, da bi nepotvorjeno dogajanje prinesli na dan (Roman Leljak, Igor Omerza) je s tega stališča vredno več, kot se nam danes utegne zdeti.
Da je bila Slovenija mostišče, s katerega so komunistične tajne službe izvažale zločine revolucije v Zahodno Evropo, je velika sramota. Vendar nič manjša, kot je ta, da se vsi zločini nenehno predelujejo v svoja nasprotja in se taki celo kot kovanci izvažajo v svet (Franc Rozman Stane); ali pometajo pod preprogo skupaj s preganjanjem vseh, ki si prizadevajo za končno vzpostavitev obeh zahtev Demosa po notranji in zunanji osvoboditvi.
Res je čas za novo slovensko pomlad, četudi ta prihaja četrt stoletja za prvo. Resnica in svoboda sta vselej na prvem mestu.
