»Türkov mandat je zaznamoval njegov smisel za protokol in ceremonialnost: prav on je v Slovenijo povabil angleško kraljico Elizabeto. Razumeti pa moramo, da ni v svojem vedenju nikdar presegel meje dobrega okusa. Nikoli mu ni mogel nihče reči, da bi bil kdaj vulgaren. Veliko pozornosti je namenjal zunanji politiki, zato mu je tudi uspelo izboljšati odnose z Italijo. Če se kdo obregne ob asketski (sivi) način njegovega nastopa, mora vedeti, da gre za dolgoletnega diplomata z velikimi izkušnjami. Tudi govori diplomatsko, vendar je vselej povsem razumljiv, če le on želi tako in ocenjuje, da je tako tudi pomembno in prav. Predsednik Türk je bil ves čas v naravnem konfliktu z Janševo vlado, tako na začetku svojega mandata kot sedaj.« (Večernji list, Zagreb, sobota, 10. novembra 2012, str. 12). To ni plačan oglas v pomembnem hrvaškem mediju, ki bi bil namenjen pritegovanju tamkajšnjih slovenskih volilnih upravičencev. To tudi ni intervju tiskovnega predstavnika predsednika RS, Boštjana Lajovica. Pod to hvalnico ni namreč podpisan nihče drug kot prav urednik ključne priloge največjega časopisa v domovini, Dela, Ali H. Žerdin, časopisa, ki se sicer oglašuje s sloganom »najbolj verodostojne zgodbe iz Slovenije«.
Ta primer smo izbrali, da bi pokazali, kaj vse je zakulisno omrežje nekdanje partije in Udbe (ter njunih satelitov) bilo pripravljeno napraviti, da bi Danila Türka favoriziralo in mu ponudilo kar najširši nabor glasov v prvem krogu, ki bi mu v nadaljevanju omogočil zmago tudi v drugem. Delo, RTV SLO, velika večina tiskanih in elektronskih medijev je bila pred volilno kampanjo in med njo dobesedno v službi na Erjavčevi ulici v Ljubljani, kjer do 2. decembra domuje sedanji predsednik države. Javnomnenjske ankete, s katerimi smo bili soočeni, so ga postavljale na prvo mesto in mu (večinoma) zagotavljale zmago že v prvem krogu.
Urednik Sobotne priloge Dela Ali H. Žerdin je samo eden od mnogih, ki so v služnostnem (beri hlapčevskem) odnosu do tranzicijske elite, ki se je posvetila promociji Danila Türka za nov predsedniški mandat. Pri tem ne njega ne njemu podobnih ni niti malo sram: kruh je pač treba nesti v usta in ob tem se malo tudi zamiži. Omenimo še Miho Kovača, ki je vneto služil celo po volilni kampanji: v nedeljo zvečer je z ekrana RTV SLO žaloben pripovedoval, kako da je Danila Türka nesla neprofesionalna (tako!) predstavitev pomilostitvenih avantur, o kakršnih je, npr., poročal Reporter. Če je gospodar premožen in mogočen, ni nič nemogoče, se ob teh primerih tolažijo ljudje brez hrbtenice.
V resnici smo imeli opraviti z močjo, ki ji v Sloveniji ni para. Gre za silo, ki je izvorno izvedla krvavo revolucijo med letoma 1941 in 1945, se utrdila v povojnem partijskem enoumju, si prilastila državo, njene gospodarske, infrastrukturne, medijske in druge mehanizme in jih upravljala po mili volji. Zadnjič smo jo videli, kako ji je uspelo na prvo mesto parlamentarnih volitev, tako rekoč v desetih dnevih, pripeljati Zorana Jankovića. V tem smislu je Danilo Türk pač veliki poraženec zadnje nedelje. Z njim v vrsti stojijo Golobiči, Kovači, Žerdini in skoraj za pol imenika nadaljnjih imen, za toliko smo padli v zadnjih desetletjih.
A se moramo ob tem vprašati, kdo pa je ta dan sploh zmagal. Vztrajali bomo pri vsebinskem konceptu in dejali, da je odgovor v silah, ki so se zoperstavile partijski dialektiki, ki je z nuklearnimi arzenali vseh vrst, pa spet s hlapčevanji mogočih in tudi nemogočih sort (v hrvaških medijih hvaliti predsednika RS do 2. 12. 2012 sodi gotovo v to, zadnjo rubriko), hotela vzdrževati status quo, edino možno obliko družbene ureditve, v kateri so takšne eksistence lahko pomembne. Nasproti temu stojijo izvorne stranke slovenske pomladi, predvsem koalicije Slovenije in njihov predsedniški kandidat. Tu je tudi Zbor za republiko, ki se je o njem ves čas pozitivno izrekal, na vse načine in z veliko truda prizadevnih posameznikov (Barbara Brezigar).
Tako bi lahko dejali, da je zmagovalec te preizkušnje tisti, ki se je sicer odrekal neposredni zmagi, vendar je s podporo reformnim prizadevanjem, z vnašanjem evropskega duha, z resnično in vsebinsko besedo in z največjim realizmom za občutje dejanske potrebe slovenskega naroda v tem trenutku, potegnil črto v prihodnost. Zato je bilo logično, da se je on sam, a tudi njegovi podporniki, eksplicitno skliceval na Jožeta Pučnika, ki sicer ni zmagal takoj, je pa njegovo delo ustvarilo nekaj, kar ga je – kot človeka in posameznika – neznansko preseglo. Njegovemu vizionarskemu pogumu dolgujemo zamisel in izvedbo slovenske države, na katero so se Türkovi odlikovanci in podporniki požvižgali (Jurij Gustinčič) ali se še požvižgajo (Zoran Janković). Ko je šlo zares, je Jože Pučnik triumfalno premagal nasprotnika Milana Kučana: potolkel in presegel je vse, kar je slednji (in armada njegovih podanikov) lahko mislila, razumela ali naposled storila.
Simbolično je prav kandidat, ki ga imamo kot zmagovalca prvega kroga volitev v mislih, na glasovnicah nosil zadnjo številko, številko 3. Njegov vzornik je bil kot zapornik, pregnanec, odrinjenec ne samo na rob družbe, temveč celo iz nje, v tujino, sicer zadnji po vrsti, a je v slovenski zavesti stopil na prvo mesto. Tako je, ker je bil Jože Pučnik človek raznovrstnih talentov. A njihov skupni imenovalec je bila dobrobit slovenskega naroda, ki jo je postavil pred osebno usodo, vse od prvega zapora pa do samotne smrti v daljni deželi januarja 2003. Zato je bil po definiciji svoboden človek, organsko nasprotje vsega, kar smo popisali v prvih odstavkih. Zgolj tak je lahko tudi izsanjal in izpeljal največjo idejo slovenske zgodovine, osamosvojitev.
Milan Zver je v tej kampanji ohranil osebno svobodo in dostojanstvo: to je storil zato, ker je hotel ljudem sporočiti, kako pomembne so odločitve, ki se pripravljajo, in kako nujno je, da Slovenci reformiramo svojo državo, če želimo, da preživi in mi z njo. Kot Jože Pučnik je tudi on natančno vedel, kakšno ceno bo za to iskrenost plačal in kaj je na koncu.
Predsedniške volitve so najpomembnejši politični dogodek v državi. Že zato ne morejo biti omejene na en sam dan ali en sam mandat. Razmislimo, kaj nam v sleherni od svojih plasti pravzaprav želijo sporočiti.