Človeku, ki nekaj da nase, bi moral biti prihod na sodišče odslej povezan z največjim nelagodjem. Naslednji dokaz, kje smo, se bo zgodil v enem mesecu, ko se bo javnost začela spraševati, koliko sodnic in sodnikov se je sploh distanciralo od takšnega juridičnega umora. Raztrženost in lenobnost v pravosodnem aparatu sta namreč veliki: četudi bi se vsak v sistemu, ki da nekaj nase, moral izreči zoper takšno prakso in prispevati svoj podpis zoper grozovit način ravnanja, imen ne bo niti za ducat. Sramota bi ne mogla biti večja, kot je.
Nešteto krivičnih sodb, ki so ljudem uničile življenje ali mu postavile vprašaj – v pomenu njegove globoke smiselnosti, svobode in izpovedovanja svojega prepričanja – je na ozemlju republike Slovenije že bilo izrečenih. V letu 1945 je to bilo v paketu: na izgubo premoženja in državljanskih pravic so obsodili tiste, ki so bili pripadniki ustvarjalnega sloja slovenskega meščanstva. Hkrati so z istim vatlom potolkli intelektualce, kulake, duhovnike in vsakogar, kogar po naključju niso pozabili preventivno uničiti. A potem so obsodili še mnoge: eden najbolj odmevnih procesov zoper Jožeta Pučnika je samo najbolj viden primer v takšnem »žanru«. Povsod je pravosodje pač odpovedalo na vsej črti, to dokazuje serija razveljavljenih sodb takoj po osamosvojitvi. Viktor Blažič je v svoji knjigi Svinčena leta natančno popisal metodologijo takšnega izrekanja sodb: vse je bilo dogovorjeno na »vrhu« – tam sta tedaj »obratovala« Andrej Marinc in Milan Kučan – preostalo je bil zgolj tehničen manever, koliko let ti bo nekdo na sodniji prisodil. Tako kot danes.
Viktor Blažič (sotrpin krščanskega socialista Franceta Miklaviča) je v svoji knjigi tudi zapisal, da se za »pravega obsojenca pekel začne šele po prihodu na prostost«. Ljudje se ga na ulici izogibajo, krog znancev se zoži, začne se stalna nočna mora. A v letih od 1988 do 1993 se je v Sloveniji nekaj vseeno premaknilo v to smer, da obsojenec ni več sam. Tisti, ki so izrekli sodbe v procesu Patria, so to dejstvo očitno spregledali. Kako tudi da ne, saj je njihova mentaliteta globoko v prejšnjem režimu. V tem smislu nimamo nikakršnih iluzij, da se bo žalostni dogodek tudi zgodil, tako kot so zakulisni orodjarji predvideli. Globoko pa smo prepričani, da to ne bo ne začetek ne konec zgodbe. Poleg Franceta Kanglerja in dejanskega umora Ivana Krambergerja je to novi primer, kako se da »pravno« državo zlorabljati za svoje cilje.
Vendar bo potrjena obsodba za dejanje, ki ga nikoli ni bilo – sodišče ni moglo ugotoviti nikakršne od njegovih modalitet (kraj, čas, način, količina, osebe, karkoli) – prispevala h krepitvi občutja, da je s to državo nekaj zelo narobe. V tem pa so scenaristi iz Murgel spregledali posledice, ki jih bo to imelo. Za kristjane v velikonočnem času prihaja spoznanje, da ne obsodba ne smrt nista končni dejstvi ne zgodovine ne življenja. So sile, ki so močnejše od slehernega zla.
Obsodba v zadevi Patria prihaja še v dodatno zaostrenem političnem okolju. Prozorni manever z umestitvijo Zorana Jankovića v državno politiko se je vnovič približal groteskni situaciji. Ljudem je – spet najbolj prozorno – sporočil, kako omejene so »intelektualne« energije tistega štaba, ki domuje v enem od ljubljanskih predmestij. Kar so vzpostavili, so sedaj krepko razsuli: kot Borut Pahor bo moral tudi ljubljanski župan po svoji poti ali tja, kamor mu še niso določili. Vmes je bila Alenka Bratušek – predvsem pa dvajset milijard evrov dolga, ki je nastal v času partijske rekonkviste Slovenije. Kmalu bomo v svetu glede na svojo majhnost prepoznani po dveh fenomenih, ki pomenita značilnosti hunte ali diktature: po številu pobitih političnih nasprotnikov (po vojni) in po zadolženosti na glavo prebivalca. Če k temu dodamo še spoznanje iz prvega odstavka, da smo – ob odsotnosti slehernega dokaza – obsodili vodjo opozicije, je podoba dežele popolna. In po tem, da imamo predčasne volitve pogosteje kot Italijani, ki so v tej veščini prvaki.
Kristjanom, in sicer razmišljujočim ljudem, je življenje pomembnejše od smrti: smrt in obsodba sta dve dejstvi, ki nista brezprizivni. Zoper njiju je mogoč ugovor in ugovor izrekata tako zgodovina kot človek sam. Slovenci smo se v drugi polovici dvajsetega stoletja poskušali obdržati na tej meji: v tem smislu sklepam ta zapis s spominom na akademika in profesorja medicinske fakultete, Matijo Horvata. Bil je pokončen človek, to je v našem času vrlina. Konec šestdesetih let prejšnjega stoletja je ustanovil Center za intenzivno medicinsko terapijo znotraj UKC. To je enota, kamor človeka pripeljejo, koder bi mu nekaj desetletij pred tem lahko pomagal samo Bog. V treh desetletjih je ta center smrtnost s 75 odstotkov znižal na 25. Matija Horvat je bil najboljši slovenski internist in kardiolog druge polovice 20. stoletja. Nato in Unprofor sta ga leta 2003 izbrala, da je preiskal in postavil diagnozo Aliji Izetbegoviću. Z vojaškim letalom so ga pripeljali v Sarajevo in nato nazaj. Bil je tudi vidni član Zbora za republiko. Akademik Matija Horvat je vse življenje – poznal sem ga od otroških let – izražal globoko nestrinjanje s komunističnim režimom ali s kakršnokoli obliko nasilja nad človekom. Bralcem te revije bom o tem podrobneje spregovoril v naslednji številki.
Življenje je vselej pred smrtjo in pravica pred krivico. Ni se še rodil človek iz žene, ki bi to postavil na glavo.