Mnenje vrhovnega sodišča, ki je razveljavilo odločbo KPK glede premoženjskega stanja vodje opozicije, je moč pozdraviti zgolj pogojno. Vsi smo namreč že od samega začetka vedeli, da gre zgolj za politično motiviran konstrukt, v katerem je glavni akter zrušenja reformne vlade, Gregor Virant, moral očitno biti »podmazan« od stricev iz ozadja, da je kot pravnik za »resno« vzel poročilo KPK. Ob stotinah ur, ki smo jih člani Zbora za republiko žrtvovali za to, da smo na zborovanjih po celotni državi ljudem razgrinjali absurd tega poročila – in njegovo »obnebje«, nadalje, ob grožnjah s kazenskim pregonom, ki so mu bili neposredno izpostavljeni: Janez Janša, France Cukjati, Ivan Štuhec, Vasko Simoniti, Bernard Brščič in podpisani; ob medijski kampanji, ki je merila v celostno diskvalifikacijo nosilca reformnih prizadevanj tedanje vlade J. J., mi ni nerodno – to počnem prvič – citirati članek o Gregorju Virantu, ki sem ga napisal za tedanji Siol. V njem sem podal osnove »življenjepisa« te osebe, ki jo imam ne samo za prevaranta, lažnivca in hohštaplerja, temveč tudi za človeka, ki je z moralo skregan huje, kot so kriminalci.
Sodi namreč v deveti krog Dantejevega Pekla, tja, kjer prebivajo izdajalci dobrotnikov in prijateljev. Tako sem zapisal: »Vpogled v biografijo tega človeka namreč odkrije presenetljivo dejstvo, da so se vsi projekti, ki se jih je do zdaj lotil, končali negativno ali celo kot katastrofa. Njegova reforma javne uprave je leta 2008 poleg Patrie tedanjo koalicijo stala zmago na volitvah, tako slaba je bila. Nadaljnje vodenje Zbora za republiko je bilo epizoda podobne ʻkakovostiʼ: ne sklicati ne organizirati ni bil sposoben ničesar večjega in je ʻkar takoʼ odstopil. Oktobra 2011 je izdal stranko, ki ji je dolgoval čisto vse, jo spravil ob zmago na volitvah, na njenih mandatih pa prišel v parlament. Te mandate je potem postavil pod vprašaj z razbitjem zdajšnje koalicije: tedaj je z neverjetnim manevrom torpediral še samega sebe in – ne da bi mu bilo sploh treba – odstopil z najvišjega mesta, na katerega so ga spet spravili glasovi tistega, ki ga je že drugič izdal, to je Janeza Janše. Strela v koleno pa ni namenil samo sebi, temveč je marljivo poskrbel, da so šrapneli zleteli po stranki, ki jo je ustanovil. Pri tem so ga bila polna usta velikih besed o ʻresnici, pravici in poštenjuʼ, čeprav je sam od 60.000 evrov, ki jih je kot neupravičeno nadomestilo prejel iz proračuna, vanj vrnil le malenkost, ker si je tako pač izračunal. Izračunal si je tudi, da se mu pri Jankoviću splača zamižati na eno oko, obmolknil je, kar zadeva zahtevo, da bi moral zdajšnji ljubljanski župan odstopiti z mesta ter ne ostati več zamrznjeni predsednik PS. Viranta so izkoristili ʻstrici iz ozadjaʼ. Poznali so njegovo častihlepnost in napuh: v trenutku, ko bi morala Slovenija napraviti odločilen korak naprej s slabo banko, so jo porinili nazaj.«
Gregor Virant bo z malo pravice stara leta preživljal na Dobu, kjer bo delal družbo Gregorju Golobiču (in še komu). Vrhovno sodišče je vsa dejstva glede poročila KPK moralo vedeti že od 8. januarja 2013, ko je nastala zloglasna odločba poveličevalca totalitarnih simbolov Gorana Klemenčiča. A se ni zganilo in je čakalo dve leti.
Odločba je prišla v javnost prav v trenutku, ko je bil (nekdanji) vrhovni sodnik Vasilij Polič na RTV Slovenija (Polnočni klub) polnih ust o tem, da je obiskoval prostitutke »od Tokia do Normandije«. To je nezaslišana klofuta ugledu slovenskega pravosodja, četudi je ta pojem retoričen in napihnjen: slovensko pravosodje je namreč ostalo brez časti. V isti red lahko uvrstimo nastopanje na seksološko izzivajoči paradi, koder je Vesna Pavlič Pivk pozirala kot v varianti porno filma: izzivajoč moško domišljijo se je maskirala v pionirko, četudi šteje že 45 let in čez. V enako vrsto sodi erotično koketiranje Karmen Erčulj z Zoranom Jankovićem na facebooku (»naš Zoki neki maaaa«). Nič drugačen ni isti virtualni profil Helene Vidic Bizjak, ki se oglašuje kot »sapramiška« (po načelu – začopati me, če me moreš). In tako naprej.
Sodišča so v resnici postala »bordel«: spričo tega ni poročilo sedanjega ministra za pravosodje z 8. januarja 2013 nobena izjema. Je zgolj zvrst tiska, ki ga takšna institucija proizvaja. Vprašanje, ki se tukaj zastavlja, pa je, je to dovoljeno. Ne: četudi ni tega že nekaj let nihče navajal, smo ob študiju postkomunizma v Sloveniji našli ločeno mnenje ustavnega sodnika Matevža Krivica, ki dobesedno kriminalizira početje osebkov iz gornjih vrstic. Navedimo: »Po mnenju ustavnega sodnika Matevža Krivica gre pri pojmu osebnostne primernosti za določene osebne značilnosti, ki jih zahteva sodniška ali tožilska služba in njen ugled v javnosti (i. e. osebnostna urejenost, spodobno vedenje, korektnost v odnosu do sodelavcev in strank in podobno)«. To je »ločeno mnenje ustavnega sodnika M. Krivica glede na t. i. 8. (Pučnikov amandma) na drugi odstavek 8. člena Zakona o sodniški službi«, najdemo pa ga v knjigi Andraža Zidarja Lustracija, Ljubljana, 1996, str. 198–199.
Ločeno mnenje ustavnega sodnika je samo po sebi norma. Primerjati je potrebno zgolj zahteve po »osebnostni urejenosti, spodobnem vedenju, in podobno« z dejanji, kot so razvrščena v gornjih odstavkih, od Gorana Klemenčiča, Vasilija Poliča, Vesne Pavlič Pivk, Karmen Erčulj, Helene Vidic Bizjak in drugih.
Če to storimo, vidimo, da so redki, ki so »bordelu«, imenujmo ga tako ali drugače, ubežali. Gre pa za to, da se človek bori naprej. Pomembnejše kot odločba vrhovnega sodišča se v tej smeri zdi vabilo na zaslišanje, ki ga bo Milan Kučan prejel v zvezi z umorom Nika Štedula (ta se je zgodil leta 1988, ko je bil omenjeni osebek najvišji šef partije v RS in je za to vsekakor vedel). Slovenija bo postala normalna, ko bo v kakšnem nemškem zaporu skupaj s svojimi kompatrioti kazen začel prestajati prvi oče vsega zla, zvodnik in antikrist slovenstva pozne moderne, Milan Kučan.