Natasha Diddee Svet24.si

Priljubljena blogerka leta živela brez želodca, ...

spanje, raziskava Svet24.si

Sanje pod nadzorom

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

kucan drnovsek bobo Reporter.si

Kučanova huda napaka: Drnovška je imel za ...

kozelj ronaldo Ekipa24.si

250 evrov kazni za Janeza, kar pa ne bo šlo iz ...

Ena zadnjih fotografij kralja Karla III., na njegovem obrazu je videti žalost in trpljenje Odkrito.si

Razpad monarhije? Veriga sramotnih neresnic

ronaldo sesko lv Ekipa24.si

Srbi zaradi Slovenije že trepetajo pred evropskim...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Kolumnisti

Boštjan M. Turk: Rdeče kvote

Deli na:
Boštjan M. Turk: Rdeče kvote

»Gre predvsem za vlogo Komunistične partije. V svojem političnem programu se je zavzela za volilno pravico žensk, ki pomeni znak za demokratičen napredek – če imamo volilno pravico, smo demokratični. Tako že leta 1942 ženske prvič volijo na osvobojenem ozemlju, po vojni pa se v ustavo leta 1946 zapiše volilna pravica za vse. Partija se je zavzela tudi za sprejetje nove, sodobnejše socialne zakonodaje.« Tako je za internetni portal MMC RTV SLO na dan žena na vprašanje, kako je druga svetovna vojna vplivala na položaj žensk, spregovorila Irena Selišnik, menda zgodovinarka in sociologinja. »Menda« k njenemu imenu dodajamo zato, ker je ta trditev sprta s temeljno metodologijo zgodovinske in sociološke vede. Ta uči, da se zaključki napravijo vselej na osnovi mnogih, čeprav različnih podatkov. Tu pa je en sam »podatek«, ki je poleg vsega nekorekten, povzet v  »zgodovinsko« sodbo najvišje pomembnosti.

Partija se je v besedah vselej zavzemala za vse tisto, kar je potem v dejanjih izničevala. Med letoma 1942 in 1946 so se ženskam na Slovenskem dogajale krivice, kakršne se niso stoletja prej, če so se sploh kdaj. Spomnimo se spetih kit, ki smo jih videli na fotografskih posnetkih iz Hude Jame. Pomislimo nato, da je ista organizacija, ki jo Selišnikova hvali, poleti 1945 na naših tleh pobila več kot 200.000 ljudi. Med njimi je bilo še neugotovljivo veliko število žensk. Spomnimo se ženskih koncentracijskih taborišč v domovini, Teharij, kjer so otroke trgali od mater in jih morili tako, da so jih v najhujši pripeki izpostavljali na lesenih hlodih. Tu je še Ferdrenk, škofjeloški grad, Brestanica itd.

Irena Selišnik je zgolj eden od tisoč in tisoč primerov prirejanja in potvarjanja zgodovine, kakršne poznamo. Raziskovati to ni zanimivo – kdo pa prešteva kaplje v morju. Človek mora razmišljati v nasprotni smeri, s tistim pospeškom, ki ga kot človeško bitje sploh vzpostavlja. S tega stališča se je partiji najbolj smelo uprl človek, katerega osemdesetletnico rojstva smo obhajali te dni. Jože Pučnik. Že v šestdesetih letih je s svojim pisanjem postavil kriterij normalnosti: kakšno ceno je moral plačati, vemo. Njegovo dejanje ima zato neprecenljivo vrednost. Pučnikova retorika in njegove pisane besede so namreč z najbolj izdelano natančnostjo ločevale demagogijo od resničnosti, sajenje rožic od govorjenja po pravici, lažni optimizem od dejanskih potreb družbe v prehodu.

Jože Pučnik je bil velik zato, ker je razumel, da se z zlom ne da sobivati (kohabitirati), da ima življenje prostor le za enega, v tej smeri se je zato treba do konca potruditi. Njegovi nasprotniki – še danes so živi mnogi v generaciji, ki je izvršila Pučnikovo likvidacijo – so ta nauk dojeli bolj kot karkoli drugega. In v tej luči tudi ukrepali. Vedeli so, da Pučnika lahko najlažje onesposobijo tako, da mu vzamejo visoko izobrazbo. Niso pa si mislili – taki slabiči te moči nimajo – da jih bo tudi v tej bitki premagal in ne le vnovič diplomiral, temveč tudi doktoriral.

»Kdor se ne more vpisati, tudi ne more diplomirati,« tako je glasilo SZDL, Delo, prejšnji petek povzelo mnenje Mira Cerarja. Ta je pregon koalicijskega poslanca Simčiča potisnil na stopnjo, ki je do sedaj še nismo videli. Čeprav pridobljene diplome ni mogoče izničiti, hoče partijski aparat sedaj napraviti prav to, kot je napravil Pučniku. Miro Cerar te povedi ni izrekel naključno. Leta 2007 – v letu, ko je predsednica LDS postala Katarina Kresal, njegova mati Zdenka Cerar, »jastreb totalitarne preteklosti«, pa podpredsednica te stranke (junija 2008 je registriran njen nastop v tej vlogi v inozemstvu) – je Miro Cerar postal stalni zunanji pogodbeni sodelavec odvetniške pisarne Senica z velikimi honorarji. To je še danes.

In tu tudi razumemo poved Irene Selišnik, namreč, da je KPS določen tip žensk vendarle uspelo »emancipirati«. To se je posrečilo s tistimi, ki so sodelovale v projektu razčlovečenja slovenskega naroda (Prim: »Cerarjeva bi morala kot neuspešna in dolgoletna državna tožilka odgovarjati za porazno neučinkovitost državnega tožilstva pri pregonu privatizacijskega gospodarskega kriminala« S. Kovač, Finance). Za to so prejemale veliko rento. Od Pepce Kardelj preko Zdenke Cerar do Katarine Kresal in kakšne Tamare Gregorčič ali Karmen Erčulj danes.

Ivana Simčiča ne moremo primerjati z Jožetom Pučnikom. Lahko pa na osnovi skupnih imenovalcev razberemo preprosto dejstvo, kako silovito reagira partijska država, ko so ogroženi njeni interesi. Kučan in njegove skupine v ozadju so si zamislili, da bi moral Ivan Simčič odstopiti. Potem bi bile v Postojni nove volitve, kjer partija upa, da bi dobila enega poslanca in bi bila vlada za en glas šibkejša. Zato ves cirkus. Če jim uspe Simčiča (in Erjavca) zmajati pred junijem, bodo na konju, tako razmišljajo.

Vsi mediji, interesne skupine, poslanci SD in PS (nenavadna je tu tudi vloga Gregorja Viranta) poganjajo nemogoče: Simčič je namreč pridobil izobrazbo na filozofski fakulteti in mu je nihče ne more odvzeti. Ker pa višja izobrazba samodejno izniči tisto, ki je pred njo, je vprašanje njegove srednje šole nerelevantno.

Tudi tožilstvo, ki je sicer z nekaj svetlimi izjemami (Barbara Brezigar, Dragica Kotnik) popolnoma neučinkovito, se je tu silovito prebudilo. Ugotovili so namreč, da lahko tudi oni sodelujejo v kampanji Simčičeva diploma. In to je edino, kar (efektivnega) – ob tem, da preganjajo Reporter – sploh počnejo. In tu so ženske v prvem planu, tako kot so bile ob nedavnem prazniku. Zato jim skupaj z revijo posvečamo ta članek!