Ko je Fakulteta za družbene vede v Ljubljani sporočila, da je magisterij Alenke Bratušek neproblematičen, kar se tiče odvzema naslova, se je zgodilo dvoje. Najprej, fakulteta je svoj ugled (in status) žrtvovala za pomiritev razmer znotraj sedanje vladajoče koalicije. Tisto, kar je Alenka Bratušek predstavila kot magistrsko nalogo, seveda je plagiat. V njem so neposredno prepisane strani: tudi če sodeluješ v nekem projektu, moraš – da se tvoj prispevek loči od kolegov – navesti njegov vir. Brez tega preprosto prepisuješ. V oči bode tudi dejstvo, da je literatura na koncu naloge nanesena z vseh vetrov. V kakršnemkoli znanstvenem delu se lahko navajajo zgolj enote, ki so neposredno (besedilno) povezane z izdelkom: fakulteta za družbene vede je vse to vedela prav toliko kot mi sedaj.
Obstajale so študije akademskih kolegov (Bernard Brščič, Matej Makarovič, Matevž Tomšič), ki so »magisterij« sedanje predsednice vlade postavile pred zrcalo, brž ko se je problem pojavil. Na osnovi njihovih kriterijev (ki so bili utemeljeni na dejanski tvarini besedila in so neoporečni), bi se ne mogla nobena akademska institucija, ki da kaj na svoj ugled, izreči drugače, kot so se oni.
A se je zgodilo nepričakovano, vendar ne nelogično. Fakulteta za družbene vede se je odločila magisterij Alenke Bratušek zaščiti v njegovi »originalnosti« iz dokaj univerzalnega vzroka. Alenki Bratušek je bila po načelu negativne kadrovske selekcije, ki je obvladovala družbo titoističnega samoupravljanja, podeljena kakršna koli koncesija, če se je le odločila za izjavo o lojalnosti čebinski tovarišiji. In za to se je odločila prav tam, kjer taka odločitev največ šteje, to je v nekdanji Dolančevi šoli za politične vede, današnji FDV.
Alenka Bratušek pa ni edina, ki je svoje prvenstvo prodala za skledo leče. Senat FDV je »pokril« njeno nalogo iz preprostega razloga: če bi bila razglašena za plagiat – kar bi po pravici morala biti – bi se ustvaril precedenčni vzorec, ki bi lahko kot kriterij izločanja služil toliko in toliko magisterijem, doktoratom in diplomam, ki so bili narejeni po enakem načelu: poneverjeni, prepisani, ker je tako zahteval diktat negativne selekcije. Desetine doktorjev, profesorjev, magistrov ali drugačnih »pomembnežev« današnje tranzicije bi se znašlo brez naslova, posledično pa tudi brez družbenega položaja. Če bi Alenki Bratušek dokazali plagiat, bi morala odstopiti kot predsednica vlade. Takisto bi moralo storiti še toliko in toliko ljudi, ki določajo usodo države. Je kdo videl in prebral, predvsem pa kritično ovrednotil diplomsko delo Gregorja Golobiča? In še pomembneje: je kdo potipal, kakšno je razmerje napak, poneverb in drugačnih izmišljij v delih Slavoja Žižka? In tako naprej, od vidnejšega k bolj prikritemu in narobe.
V vprašanju, kako je Alenka Bratušek koncipirala svoj »magisterij« in kaj se je ob tem tam dogajalo, se skriva še pomembnejša, subjektivna motivacija oz. osebna zgodba. Alenka Bratušek bi prepisovanje lahko zavrnila, predvsem pa bi odstopila kot magistrica in kot predsednica vlade sama. To bi bilo povezano z vprašanjem njene osebne integritete, v obvezni sorazmernosti pa tudi z vprašanjem integritete bratovščine, ki ji je omogočila meteorski vzpon spričo skrajno sumljivih zaslug. A tega ni storila in ne namerava storiti. Razkritje njenega plagiatorstva ob hkratnem servisiranju Dolančeve šole za politične vede s Kardeljeve ploščadi je pokazalo, da je Alenka Bratušek človek brez elementarne integritete, če poslanstvo univerzitetnega delovanja razumemo v sklicevanju na tisto, kar nas od pamtiveka kot ljudi sploh vzpostavlja: integer – ves in cel, neomadeževan, alma mater – duhovna mati in prednica se glasijo stoletni nazivi za to institucijo.
A v tem ne smemo biti niti najmanj presenečeni. V Sloveniji je v zadnjem tednu izšla knjiga Dejana Kaloha Ko boter spregovori o sebi. To je pričevanje o najmočnejšem človeku nedavnih desetletij, o Milanu Kučanu. V publikaciji je zbrano štirideset let delovanja dotičnika v totalitarnem sistemu, delno tudi v tranziciji. Citati, ki rekonstruirajo življenje princa slovenske partije (in temè), so skrajno nenavadni za tisto, kar bi lahko pojmovali pod naslovi, ki so sem mu od leta 1988 lepili na kožo (takrat je Dnevnik začel akcije v njegovo »čast«). »Slovenec leta« je bil skoraj dvajsetkrat, vmes je požel lovorik, ki jih tudi najbolj izčrpen kronist ne bi zmogel popisati. A vse to ni imelo stika z njegovim bitjem. Kar se je dogajalo, razodeva namreč Kalohova knjiga, ker govori o tistem, kar je nesporno Milan Kučan mislil, bil in počel, o njegovem življenju s stališča najstrožjega sodnika, njegovih lastnih izjav.
Te so za neki normalen razgled človeka postmoderne dobe katastrofalne. Milan Kučan je ovajal, zaradi njegovega ovajanja so ljudi zapirali (afera Bruc), najzvestejšim sodelavcem je redno zabijal nož v hrbet (Janez Kocijančič, Stane Kavčič), izdajal je in lagal, pretvarjal se je in povzročal neznosno trpljenje neštetim. Najprej je nož v hrbet porinil najožji družini: njegov oče je bil pač tipičen madžaron, ki bi ga doletela kazen, če bi ne bil umrl pri Čačku. Njegov stric (s prav takim priimkom kot avtor tega članka) je bil pripadnik razreda, ki so ga prav Kučanovi tovariši po krivici pospravili s sveta.
Bil je celo usmrčen tik po koncu druge vojne. Milan Kučan je bil tipičen stalinistični kader tretjega reda, brez vsakršne moralne refleksije, ki jih je bilo v tovariških partijah v drugi polovici dvajsetega stoletja na desetine tisočev. Da je tak človek postal predsednik osamosvojene republike, je največja nesreča slovenstva, ki si jo moremo predstavljati. S svojim negativnim zgledom je ustoličil sistem, v katerem so »magisteriji« na Dolančevi šoli za visoke vede nekaj samo po sebi umevnega.
V najgloblji plasti je uspešno inficiral tudi svoje zgodovinske nasprotnike: medijski aparat, ki sliši na njegovo ime, trenutno v »zenitu slave« vzdržuje Mateja Tonina in njegove podpornike. Ne boste verjeli: njihovo število presenetljivo narašča, celo tam, kjer bi najmanj pričakovali. In to je najpomembnejši razmislek, ki spremlja trenutek, v katerem se je za vedno poslovil tudi spomenik z Roške, zadnje, kar smo pravzaprav še imeli. In v katerem je Milan Kučan prvič spregovoril po sebi.