Ob sklepu leta 2014 se moramo ozreti k dogodkom, ki so ga posebej določili. Tokrat bomo vzeli v pretres premiero, ki jo je v slovenskem jeziku pomladi doživela knjiga Milovana Đilasa Novi razred. Izdal jo je Institut Karantanija. Posebna tehtnost tega dela – ki je že v petdesetih letih postalo svetovna uspešnica, je dejstvo, da je globoko korelativna, soodnosna neki publikaciji, ki bi kot taka sploh ne smela ugledati luči dneva, a jo je. Govorimo o zapisu slovenske nacionalne sramote, kakršen se razodeva skozi Padle maske Zdenka Roterja.
Novi razred je pripoved o dobi izgubljenih iluzij, v katere vstopi partija, ko se polasti družbene lastnine in se ukvarja zgolj z oblastjo. Novi razred je pravzaprav raport o dialektiki zlorabljanja le-te ter o neverjetnih metodah, ki se ob tem uporabljajo. Publikacija Zdenka Roterja je neke vrste dvojčica Đilasove monografije, rojena za potrebe domačih razmer. Najprej je seveda pripoved o zlorabi države in oblasti za potrebe Kučanovega kroga. Neverjetno je, kako je Milan Kučan sploh dal placet na njeno objavo, kajti v njej je do poslednjega drobca razodeto, česa so se postkomunisti v Sloveniji lotevali, da so obdržali oblast. Razgrnjena je zadnja tančica in v njej se Rotarjeva neokusnost ujame z znanstvenimi postulati Đilasovega dela. Neokusnost smo dejali zato, ker v svetu ne obstaja memoarska literatura, v kateri bi avtor samega sebe onikal (predstavljal v tretji osebi ednine), vse pa zapisoval z veliko začetnico (On, Njega, Njemu, pri Njem, z Njim …). In to onkraj vsakih meja, tudi ko na ta način izdatno popiše spolni odnos z lastno ženo, ki jo tako kot sebe – spet onika (Ona, Nje, Njej, pri Nji, z Njo …) Bralec še bolj osupne, ko prebere spremno besedo Aleša Debeljaka (umetnika in literata!), v kateri ni niti senčice dvoma glede takšne, narcisoidno nevrotične, vsekakor pa sprevržene pisateljske manire. Pač, že Cankar je vedel, da smo Slovenci narod hlapcev.
A Zdenko Roter sebe in Kučanov krog uvršča med gospodarje. Med tiste, ki jim je dano vladati in ki so v primerjavi z drugimi nad vsemi. So Oni. Pes, ki pripada klanu, ima večjo težo kot državljan. V knjigi je natanko popisano tudi, kako je Kučanov krog medse sprejel mastife z Oražnove: postali so njegov integralni del, skupaj s sprevrženim zdravnikom in njegovo soprogo. Tako: »Dejstvo je, da sta bila Sašo Baričevič in Zorica na pse zelo navezana, bila pa sta žalostna zaradi incidenta z mimoidočim in zaradi smrti enega psa in odvzema preostalih.« (Padle maske, 678). To, da so psi skoraj ubili Stanislava Megliča, je »incident z mimoidočim«. Žalost bolnega zdravnika in njegove soproge pa dejansko povzroči »smrt enega psa in odvzem preostalih«. Čtivo za močne želodce!
Kot tudi vse, kar se sklada z gornjo perspektivo. Milovan Đilas natančno opisuje, kako novi razred vlada in kakšne metode pri tem uporablja: »Vse politične odločitve se sprejemajo v kosanju med ekskluzivnimi skupinami, v katerih cvetijo familiarnost in klike. Najvišja skupina je navadno najbolj familiarna. Na intimnih večerjah, na lovu, v pogovorih v dvoje ali troje se odloča o najpomembnejših državnih zadevah. Sestanki partijskih forumov, seje vlad in skupščin ne služijo nobenemu drugemu namenu, razen da se ustvari videz in potrdi, kar je že bilo sklenjeno v familiarnih kuhinjah. Komunisti imajo fetišističen odnos do države in oblasti, kot da bila njihova last.« (Novi razred, 103). V Padlih maskah najdemo kar precej mest, ki popisujejo ključne premike v zakulisju, zaradi katerih so kasneje v državi nastale tektonske spremembe. Govorimo o kandidaturi Danila Türka za predsednika RS, o »spočetju« Zorana Jankovića kot župana prestolnice in nekaj let kasneje predsednika PS. Tej je bilo dano doseči prvo mesto na volitvah 2011. Vse to je bilo dogovorjeno na »intimnih večerjah«, v žaru medsebojne »familiarnosti«. Navajamo en primer: »O tem so imeli temeljit pogovor avgusta 2006, ko so se ob Njuni osemdesetletnici na Radovici pri imenitni gostiteljici Nevenki Bajuk, oba z možem se ukvarjata s kmečkim turizmom, zbrali družine Kučan, Toš in Hribar (Spomenka in Tine) ter Onadva. V Nevenkini družbi so se dobro počutili, združili so prijetno s koristnim. Po dogovoru s Kučanom je govoril s Spomenko Hribar, ali bi bila pripravljena kandidirati, kar je, za njo pa tudi Tine, odločno odklonila kot neprimerno in neželeno. Potem je Tine nenadoma izrekel ime: dr. Danilo Türk, povedal, da se zdi, da ima politične načrte. Tine je rekel neposredno: če ga ne boste dobili vi (potem je popravil: mi), ga bodo torej drugi.« (Padle maske, 656)
Paralel med Novim razredom in Padlimi maskami je neskončno. V resnici: če hoče kdo razumeti, zakaj v Sloveniji gre, mora nujno prebrati obe knjigi. Uspelo mu bo, če jih bo le dojel kot nerazdružljivo celoto, kot dvojčici z istim genetskim zapisom. Mi se bomo potrudili, da bomo v prihodnjem letu predstavili še več vzporednic, vse skupaj pa tudi predali mednarodni javnosti.
Đilasovo delo zbuja spoštovanje in priznavanje. Roterjeve Padle maske so zavrženo čtivo, v etimološkem pomenu besede. Vendar tudi one zbujajo vprašanje, ki smo ga že zastavili. Kako to, da je Milan Kučan – prvi akter knjige – pustil objaviti nekaj takšnega? V pasažah, ki zadevajo Gregorja Golobiča, je knjiga celo izvrstno dokazno gradivo na sodišču. Kaj se je zgodilo? Zgodil se je »novi razred«. Kučan je dal »imprimatur«, ker je to izhajalo iz apoteoze njegove večne oblasti. Naj narod ve, kdo smo in kako močni smo od nekdaj bili!
Paradoksalno pa je knjiga dosegla namen, ki si ga avtor in njegovi najverjetneje niti najmanj niso želeli. Ob vseh barabijah, ki so popisane, je edino logično, da je nekdo zoper njih moral vstati. In tu dobiva zgodba slovenske pomladi, predvsem pa J. J., neizbrisno domovinsko pravico.