Josip Vidmar je v svojih Obrazih zapisal naslednji stavek: »Moj samovoljni individualizem se lahko še tako upira, treba ga je ukrotiti in zavedno sprejeti svojo nalogo, ki mi je morda odmerjena više, kot zaslužim. Sprejemati ukrepe vodilne moči, gotovo da s premislekom in sodbo, predvsem pa zavedno pomagati partiji, kjerkoli mi je to mogoče, kjerkoli je to potrebno in kakorkoli bi bilo to mogoče, kajti partija je svoje vodstvo dosegla s svojo sposobnostjo, kakršne med Slovenci še ni bilo, in ponavljam si znova, ima čisto preteklost, jasne in človeško dragocene smotre v svoji politiki in se opira na veliko in zmagovito ideologijo socializma, ki postopoma, toda nezadržno zavzema svet. In partija navsezadnje ni samo partija, temveč je v prenekaterem smislu očitno volja naroda ali zmeraj zavest o pravem interesu naroda.« (Josip Vidmar, Obrazi, DZS, Ljubljana, 1980, str. 373). Redkokdaj lahko preberemo stavek, ki bi odražal toliko aktualnosti sedanjega časa, kot ga je ta. Josip Vidmar je v partijo vstopil med vojno: pred njo je bil samostojni mislec, ki mu dolgujemo eno najboljših razprav o našem jeziku (Kulturni problem slovenstva, 1932). Njegova nazorska izhodišča so izhajala iz evropske klasične estetike, ki je primarno utemeljena na individualizmu in svobodi osebne misli. Bil je klasični liberalec.
Karkoli se mu je pripetilo, ko se je odločil, da svoje življenje v snovni in nesnovni obliki (razmišljanje) pokloni partiji, je imelo moč neizrekljivosti, kakršna je mogoča samo pri razodetjih božanstva. Jezik Vidmarjeve samopodaritve namreč v resnici spominja na verski obrazec, toliko je v njem presežnikov in nedoločnih zaimkov, ki izražajo strah približevanja in grozo razodetja. In res: Vidmarjevo božanstvo partije je božanstvo absolutnega strahu, bitje, ki dopušča zgolj čaščenje brez vprašanj, sicer te izniči. A Vidmarjeva gesta izročitve postane razumljiva šele v trenutku, ko sebe samega opredeli kot kamenček v mozaiku celotnega dogajanja. Šele ko vzpostavi identiteto med božanstvom partije in brezprizivno voljo celotnega naroda, je njegova vloga v celoti opravljena. Tako: »In partija navsezadnje ni samo partija, temveč je v prenekaterem smislu očitno volja naroda ali zmeraj zavest o pravem interesu naroda«. Tam nekje v Dolomitih je tako še pred kapitulacijo Italije prišlo do obreda, s katerim je bil slovenski narod izročen volji najvišjega bitja, razodetega po direktivah moskovske Kominterne.
Kakšna silovita moč se je tedaj sprostila, pove dejstvo, da je Vidmar partiji ostajal zvest v strahu, ki ga nikoli ni mogel toliko ponotranjiti, da bi prevladal nad njegovim bitjem. Še pomembneje je, da docela enako lahko ugotovimo za slovenski narod od dolomitske posvetitve naprej. Vidmar je partijo premeteno izdajal, a mu je to vselej odpuščala. Če pogledamo njegovo delo, bomo osupnili nad dejstvom, da je v njem sicer armada strahospoštljivih besed o partijskem božanstvu in njegovih inkarnacijah (še posebno v tu navedenih Obrazih). A ta obstaja kot neke vrste rja, plast umazanih sedimentov nad čisto, fluidno, predvsem pa živo obstojno literarno mislijo, ki jo je kritik oblikoval, sledeč svoji predvojni estetski intuiciji. Če bi imel kak literarni zgodovinar čas, bi z lahkoto ločil neuporaben nanos od prave vsebine. Očistil bi ga: nekaj podobnega so storili restavratorji, ko so Michelangelovi Poslednji sodbi v zadnjih letih vrnili prvotni sijaj. (Pri klasikih slovenskega komunizma, Kardelju, Kidriču, Ziherlu, tega ni, obstaja zgolj ena plast). Enako dvojnost bi bilo mogoče ugotoviti za slovenski narod. Če bi imeli leta 1991 lustracijo (beseda izvorno pomeni očiščenje), bi današnjega stanja, katerega zastrašujoči dokaz so prav rezultati zadnjih volitev, ne bilo.
Patološkemu nanosu se reče strah. Slovenija je dežela, v kateri prevladuje titoistični diskurz tesnobe, ki seva iz vseh por družbe: upreti se mu, je stvar neverjetnega poguma. V ljudeh medijska retorika zbuja neposredno asociacijo na nasilje: v domovini iz tal štrli toliko in toliko nepokopanih kosti, te so nekdaj pripadale tistim, ki so se upali zoperstaviti. Njihovi morilci so še tu ali so šli na oni svet v časteh. Dežele nekdanjega vzhodnega bloka so se osvobodile strahu pred sovjetsko oblastjo (ruska grožnja je sedaj pomaknjena na absolutno geografsko in mentalno obrobje, na vzhod daljne Ukrajine), doma je okupator še vedno navzoč.
Reakcija na strah je dvojna: prvo je sprijaznjenje z »dejstvom«, da naj bi bilo tisto, kar edino lahko nacionalno patologijo odpravi, nekaj slabega. O možnosti sprememb, ki jih prinese lahko le politika, ljudje tako podzavedno razmišljajo kot o nečem negativnem. Politika je pocestnica! Zato na volitve ne gredo. Drugo je, da poskušajo premagati tesnobo in si v svoji zavesti pričarati »odrešenika«, ki jih bo potrdil v temeljnem upanju, da njihov strah ne obstaja. Temu se je 2011 reklo iluzija o Zoranu Jankoviću kot delavcu-rešitelju, 2014 je tej fantazmi ime moralni guru Miroslav Cerar.
Slednji je svojo moralo – kot Josip Vidmar – zgradil na pretanjeni izdaji. A to je v narodu, ki živi pretežno na tak način, normalno. 820 evrov je zmagovalec volitev pozimi 2014 zaslužil zgolj v enem dnevu, ko je šolarjem predaval o morali! In od tod naprej in od tod nazaj, po vseh kolobarjih, ki smo jih v zvezi z njegovimi espeji spoznali v državnem zboru.
Izdaja je sprejemljiva, a nesprejemljivo je zanikanje počela, kakršno se je oblikovalo v tistih dolomitskih časih. In tu smo pri kalvariji družine Bačovnik - Janša. Janez Janša je tista sredobežna os, ki četrt stoletja vzdržuje elementarni postulat družbene morale, ki jo je komunizem odpravil. Ko se zavzema za evropsko Slovenijo in na volitvah zbere tudi več kot četrt milijona glasov (2004, 2008, 2011), je najbolj neposredna grožnja postkomunizmu v Sloveniji. Je edini, ki je sposoben recidive tega sistema zanikati v počelu, kot je Milan Kučan edini, ki je sposoben organizirati njihovo obrambo.
Kako se bo ta dvoboj v narodu, polnem strahu, končal, ne ve nihče.