Rusko veleposlaništvo Svet24.si

Izgnani ruski diplomat naj bi zapustil Slovenijo

fantka Svet24.si

Drobna zadovoljstva vodijo v prostor neskončnih ...

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

janez janša, shod Reporter.si

Kdo ima koga za norca? Janša, večkrat v ...

kozelj ronaldo Ekipa24.si

250 evrov kazni za Janeza, kar pa ne bo šlo iz ...

Ena zadnjih fotografij kralja Karla III., na njegovem obrazu je videti žalost in trpljenje Odkrito.si

Razpad monarhije? Veriga sramotnih neresnic

ronaldo sesko lv Ekipa24.si

Srbi zaradi Slovenije že trepetajo pred evropskim...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Kolumnisti

Boštjan M. Turk o zmagovalcih 4. decembra

Deli na:
Boštjan M. Turk o zmagovalcih 4. decembra

Prvi teden novega leta prinaša svojevrstno presenečenje v parlamentarno politiko. Vprašaj namreč postavlja k ustaljeni tezi o zmagovalcu decembrskih volitev, ki naj bi bil Zoran Janković. Če je on res zmagal, kako to, da potem ni more sestaviti koalicije. Vsi zmagovalci volitev od leta 1990 so drugi korak (sestava vlade) napravili brez vsakršne zadrege. Leta 1990 je to storil Demos, leta 1992 in 2000 Janez Drnovšek (leta 1996 ni zmagal, a je vlado sestavil po dvojni izdaji, Cirila Pucka in Marjana Podobnika – ta madež bo na slovenski demokraciji ostal, dokler bo stala republika). Leta 2004 smo vlado dobili brez težav, tako tudi leta 2008. Leta 2011 je v razmerah proporcionalnega volilnega sistema zmagal ljubljanski župan, toda ker vlade ne more sestaviti, je vprašanje, ali je sploh zmagal, če ni, kdo je namesto njega.

Zoran Janković ni zmagal na volitvah, če bi, bi en mesec po njih že imeli operativno vlado. V volilnem sistemu, kakršnega imamo, rezultat 28 odstotnih točk na volitvah ne pomeni dosti. Zoran Janković bo »relativni zmagovalec« volitev ostal tudi, če se bo (ko se bo) sestavila vlada, katere član Pozitiva Slovenija ne bo, in se bo dogajanje v državi v naslednjem mandatu odvijalo mimo nje.

Volitve so potemtakem dobili drugi. Sedaj je že jasno, da tisti, ki imajo operativno moč v parlamentu, da lahko stvari premikajo z mrtve točke. Spet pripominjamo, da ljubljanski župan te moči nima, in je tudi s tega stališča njegova »zmaga« vprašljiva. Zmagala je potemtakem koalicija, ki je omogočila oblikovanje državnega zbora, ta ima tudi ustavno večino. Volitve podpredsednice Novakove so namreč pokazale, da sedemdeset glasov, kolikor jih je dobila, pomeni najširšo koalicijo, ki se je kadarkoli ustvarila v slovenskem parlamentu. V tem glasovanju Jankovićeva stranka ni bila navzoča.

Koalicija 50 plus, ki je omogočila deblokado slovenske politike, se je oblikovala v specifičnih razmerah. Ne smemo pozabiti, da je imel Zoran Janković gromozanski apetit prevzeti vzvode oblasti čim prej in čim bolj popolnoma v svoje roke. Zavedal se je, da ga vsak dan, ko ne vlada, še bolj oddalji od prvotnega namena: ustvariti iz države despotovino, v kateri bo klan Janković imel oblast miloševićevskega tipa. Sleherni trenutek, ki ga od tega cilja ločuje, je boleče in za zmeraj izgubljen: z vsakim od njih se ambicija ljubljanskega župana oddaljuje od svojega prvotnega cilja – biti docela in za dolgo na oblasti.

V devetdesetih bi namreč stranke takemu tipu »zmagovalca« veliko hitreje popustile. Če bi ne šlo zlepa, bi šlo pa zgrda (Ciril Pucko). Ljudje bi se bali, civilna zavest bi bila šibka, proporcionalni sistem bi omogočil partijski ekspozituri v kalnem opraviti umazano delo. Dejaven bi bil nekdanji predsednik republike, njegove »družbene« pobude in omrežje nomenklature bi se do konca potrudili. V tem smislu so volitve 2011 prinesle novo atmosfero. Poslancev in strankarskih veljakov ni več strah; stranke slovenske pomladi (kamor prištevamo tudi Virantovo listo, saj so njeni mandati izvorni mandati stranke SDS – razen enega, v Velenju) se zavedajo, da bi prestop na levo pomenil njihovo konec. Ta zavest jih utrjuje v sredinski poziciji, ta pa je sedaj najmočnejši branik spahijam ljubljanskega župana.

Ne smemo tudi pozabiti, da je 4. december prinesel pomemben moralen nauk, iz parlamenta so izpadle stranke, ki so se dokazale v takšnih ali drugačnih oblikah politične korupcije. Odšla sta LDS in Zares, vrnila pa se stranka, ki se je izrazito profilirala glede na moralne vrednote, to je NSI. Pozitivni Sloveniji je sicer uspelo zajeti precej volivcev prvih dveh, ni pa mogla v celoti izbrisati moralnega sporočila, ki ga je njun odhod pustil v javnem prostoru. To je, da se politični kriminal na volitvah kaznuje. Nauk, ki ga utegne Pozitivna Slovenija kmalu izkusiti.

Slovenija se je na lestvici med zahodom in vzhodom spet primaknila bližje prvemu. Ko so maja lani Zorana Thalerja zalotili pri dejanju neizbrisne korupcije, sicer ni v prvem trenutku storil enako kot njegov avstrijski kolega Ernst Strasser. A je njegovo celokupno ravnanje vseeno bistveno bolj primerljivo s severnim kolegom kot z romunskim poslancem Adrianom Severinom, za katerega se še ne ve, kako se bo z njim naključilo. Kako bi Thaler ravnal v devetdesetih, je retorično vprašanje. Janez Drnovšek je po »eksperimentu Pucko« na naslednjih volitvah (leta 2000) gladko zmagal.

Vendar je pri »ustavljanju« Zorana Jankovića na delu še en pomemben element. Na kratko ga bomo opredelili kot Virantovo ambicioznost, podprto z nameni iz ozadja. Ni dvoma, da je Virant prišel na sceno zato, da bi SDS onemogočil presežno razliko pri zmagi na volitvah. Botri so imeli z mladeničem pomembne načrte. Vendar je nekdanji Janšev minister že toliko časa v politiki, da je okusil njeno slast in odkril mehanizme, ki ta užitek omogočajo. V odnosu do SDS se je vzpostavil kot odlična vrsta parazita (dolguje ji ne samo kariere in izhodiščne ideje LGV, resetiranja, ampak v zadnjem času tudi največ, kar je v politiki dosegel – glasovi SDS so mu šele omogočili predsedovanje DZ), a to ni dovolj, saj segajo njegove ambicije naprej. V ozadju verjetno preigrava scenarij predčasnih volitev, ki bi ga kot »narodnega rešitelja« izstrelile na prvo mesto. Glede na to, da mu v informativnem programu POP TV, ki ga pod hermetično cenzuro drži Tomaž Perovič, Peter Jambrek - Vito tako rekoč vsak dan odpira vrata v slovenske domove, je na mestu vprašanje, ali je Virantova lista v tem trenutku glasnik svoje volje ali pa že izpolnjuje naslednji (Kučanov) načrt.

Kdo v resnici je zmagal četrtega decembra?