Volivci desne sredine in demokratične opcije smo vnovič priča zviti prevari. V medijih smo namreč zasledili novico, ki so jo povzeli po spletni strani nekdanje reformkomunistične stranke, glasi pa se: »Predsedstvo SD je na današnji seji odprlo postopek evidentiranja strankinih kandidatov za predsednika republike, pri tem pa kot kandidata evidentiralo nekdanjega strankinega predsednika Boruta Pahorja. S tem je dalo zelo jasno sporočilo, da predsedstvo kandidira najmočnejšega kandidata, ki ga imamo v stranki, je za medije povedal Janko Veber. Po besedah vodje strankine poslanske skupine Vebra slednje sicer še ne pomeni, da je Pahor tudi že uradni strankin kandidat za volitve predsednika republike, saj mora predsedstvo o tem še odločiti s tajnim glasovanjem, kar naj bi se predvidoma zgodilo 5. julija.«
Ta novica je na prvi pogled čisto nelogična. Če se spominjamo nedavnega kongresa te stranke v Kočevju, ne moremo mimo dejstva, da so Pahorja strahotno kritizirale vse linije v stranki, največ pa je imela na njegov račun povedati struja, ki sega najgloblje v tranzicijsko ozadje oziroma v preteklost te stranke. Ta je Pahorja navidezno odpisala že pred dolgo časa. Odrekli smo mu zaupnico (Golobič je bil tedaj zgolj marioneta v Kučanovih rokah), ko so ga v parlamentu septembra 2011 razrešili. Potem je šlo z njim – spet navidezno – samo navzdol. Stranko je pripeljal do enakega »uspeha« kot France Zagožen svojo SKD-SLS leta 2000, kar je do volitev 4. decembra 2011 veljalo za absoluten rekord v prostem padu na političnem parketu. Ostala je zgolj decimirana tretjina poslancev iz prejšnjega sklica. Vendar to še ni bilo vse: ob prvih poskusih sestavljanja vlade so ga »sprejeli v bolnišnico« – ker ne obstaja nobena fotografija ali uradno objavljen zdravniški izvid, verjamemo, da je bil tudi to del dogovora. In naposled: v času od februarja do četrtka prejšnjega tedna so ga po medijih preganjali kot »steklo zver«, postal je krivec in žrtev samega sebe.
Glavnina očitkov vse te jare kače pa je temeljila na »spoznanju«, da je bistveno preveč kooperativen z Janezom Janšo in zdajšnjo vlado. Neposreden učinek tega manevra je bil, da ga je desnosredinsko volilno telo začelo prepoznavati kot svojega, na kar je lahko sklepalo tudi iz določenih močno izraženih impulzov ljudi in institucij, ki so ta prostor politično soustvarili in ta brez njih ne bi mogel obstajati. Ob tem je treba tudi priznati, da je Pahor sam kar nekajkrat napravil kakšno malenkostno potezo, s katero je neposredno koristil interesom demokratične opozicije v Sloveniji, navsezadnje zdajšnji vladi sami.
V volilno tekmo za predsednika republike bi Pahor tako lahko vstopal opremljen tudi z glasovi pomladnih volivcev, kar je prevara največjih razsežnosti. Vse bolj se namreč kaže, da je bil Pahorjev prosti pad načrtovan, vsaj od sestave zdajšnje vlade pa natančno kontroliran in medijsko – hudo – pospeševan z enim samim namenom, da bi stopil na mesto izvornega kandidata desnosredinskih strank, Milana Zvera. Bazen strank SDS in NSi ter vzhodne kohezijske regije, od koder Milan Zver prihaja, je namreč sam po sebi dovolj močan, da mu ob transparentni politiki zagotovi preboj v drugi krog. V drugem krogu bi Danila Türka gotovo, Boruta Pahorja pa verjetno porazil. Ob povprečni volilni udeležbi bi namreč število teh glasov znašalo od 350.000 naprej, kar predstavlja skoraj polovico vseh glasovnic, ki so ob takšni priložnosti oddane.
To pa je tisto, česar se načrtovalci Boruta Pahorja najbolj bojijo. Na vsak način želijo Milanu Zveru preprečiti prihod v drugi krog, s tem pa pojasnimo tudi drug navidezno nelogični manever Lukšičeve stranke, in sicer kako da je po vsem tem podprla prav Pahorja, ne Danila Türka. Na kongresu so mu kritiki namreč oporekali ne samo izvršilne nesposobnosti, temveč tudi splošno kompetenco za delovanje v politiki. Po končanih retoričnih bravurah so ga kot vodjo postavili pred vrata.
Zdaj pa ga predlagajo kar za predsednika republike, za najbolj odgovorno funkcijo v državi, ki v sebi združuje celo poveljstvo nad Slovensko vojsko, ki domovino brani. Kaj se je v teh desetih dneh zgodilo? Nič, kar ne bi bilo dogovorjeno že prej. Pahorja namreč ne smejo docela pustiti na hladnem, kajti za vstop v drugi krog proti Danilu Türku bo potreboval ne samo Zverove, temveč predvsem glasove tranzicijske levice. Če bi Pahorja na levi odrezali, ti volivci ne bi glasovali zanj: predlagatelji kandidature Milana Zvera bi v nadaljevanju tudi opravili vse, da bi ljudem dopovedali, da Pahor nikoli ni bil in tudi danes ni del slovenske pomladi. Pahorjevi odstotki bi padli na raven odstotkov njegove stranke 4. decembra in postal bi nepomemben. Tako pa namerava s svojo jeguljasto retoriko nabirati na levi in desni, hoteč izenačiti svoje odstotke. Tranzicijski levici je namreč čisto vseeno, kdo bi v tem primeru v drugem krogu zmagal, Pahor ali Danilo Türk. Če se jim prevara posreči in prideta tja oba, je zmaga avtomatično dobljena. Tako eden kot drugi sta namreč z dušo in telesom njihova.
Mediji so se že vpregli – s titansko močjo – v promocijo ideje, da je Pahor kandidat desnice in da Milan Zver ne more zmagati. Prvi dokaz so četrtkove Finance in članek, ki si ga »neodvisni novinar« Uroš Urbas ne bi smel privoščiti. Naslov je: Zakaj bom volil Boruta Pahorja. Uroš Urbas se do zdaj ni izkazal niti z eno samo veliko novinarsko zgodbo, razkritjem ali pravilno napovedjo nečesa. Je sicer nad povprečjem ubožnega duha v domačem novinarskem cehu, vendar je to to in nič več. Odličen pa postane, ko je treba Finance prilagajati potrebam tranzicijske nomenklature. V bistvenih trenutkih časopis stopi na njeno stran, spominjajmo se samo zgodbe o arbitražnem sporazumu. Članka Urbas ni pisal samoiniciativno, pisal ga je po nareku iz ozadja: ta članek je sicer prvi, nikakor pa ne zadnji. Naznanja ero »novinarskih prispevkov«, ki bodo vsi uglašeni v smer »zakaj ne bom volil Milana Zvera«. Mnogi ga bodo volili, predvsem tisti, ki bodo spoznali, da nam tranzicijska levica vselej vlada s prevaro in da za njo stojijo servilni (hlapčevski) mediji.