Uverturo v politično jesen sta prejšnji teden bila dva dogodka. Prvi je bil plaz diskvalifikacij, ki je pospremil sestanek vlade, zbrane po počitnicah. Drugi pa je bil uradni začetek predsedniške kampanje s konsolidacijo partijske države (in njenih služb, predvsem SDV). Predmet slednjega je bil Danilo Türk, pri tem smo ponovno lahko spoznali, kako nepopustljivi in v svoj cilj zagledani so slovenski boljševiki.
V sredo, 22. avgusta, ko se je po počitnicah prvič sestala vlada, so bili mediji že zjutraj polni »vsakovrstnih« novic. Njihov skupni imenovalec (od Urbasovih Financ prek Dela in Dnevnika do Perovičevega informativnega programa na POP TV) je bilo »spoznanje«, da te vlade ne podpira nihče, da naj bi bila v sebi razkrojena in blizu konca. Bojan Požar je v uredništvu celo »gostil« neznanca (bojda Petra Jambreka - Vita) oziroma njegovo opravljivo tezo, da Zbor za republiko podpira Borisa Pleskoviča za novega mandatarja. Ves dan se je tako minil v zabijanju žebljev v tisto, kar naj bi pomenilo ogrodje moči, ki naj Slovenijo izpelje iz krize. Resnica postaja vse bolj to, kar ljudem o njej povedo mediji: kakšna pa je sama na sebi, pa tako rekoč ne zanima nikogar.
Kot v oktobru in novembru 2011, pred državnozborskimi volitvami, je tudi sedaj nekdanja Služba državne varnosti polno zasedena. Njeni pripadniki skupaj s satelitskimi organizacijami (Zveza združenj borcev, upokojenski klub morilke spomina na lastnega očeta Mateje Kožuh Novak, zgodovinarji razreda Giuseppeja Pierazzija in drugi) intenzivno pripravljajo predsedniško kampanjo Danila Türka. Ob tem ji je silovito stopila v bran tudi nekdanja udbovska naveza na radiu BBC London, Mitja Meršol, Veno Taufer in Marjan Strojan. Predsednik Društva slovenskih pisateljev, sicer poznam pod »delovnim« imenom Filozof, je namreč za Danila Türka prispeval tele ganljive stavke: »V moralnih, političnih, socialnih, pravzaprav vsesplošnih zdajšnjih človeških stiskah zaradi družbene zmede, korupcije vrednot, politične sprijenosti, klevetanja in produkcije laži, nesnažnih podtikanj, v tej grozljivi moralni devalvaciji na Slovenskem, visoko cenim vašo umirjeno in kultivirano opozarjanje na neizbežnost dialoga, nujnost zbrane, objektivne analize, spoštovanje človekovih pravic in njegovega dostojanstva.« Tako poroča spletna stran sedanjega predsednika republike, ko se hvali z imeni, ki jih je že rekrutirala. Taufer ni nobeno presenečenje. Türka podpira, ker je takšna narava njegove »službe«. Kogar Udba namreč enkrat poljubi, ji bo vedno ostal »na uslugo«. Čeprav sta Taufer in Turk sama po sebi zgleda »družbene zmede, korupcije vrednot, politične sprijenosti, klevetanja in produkcije laži, nesnažnih podtikanj«, ju to ne moti, da bi svojih lastnosti nemudoma ne projicirala na druge in se našla v takšne vrste bratstvu. Tako je vselej počela njuna mati, partija.
Vse navedene stavke lahko brez težav identificiramo s predsednikom DSP kot tistim, ki je danes na čelu republike. Danilo Türk je še leta 2006 intenzivno gledal (skupaj s svojim bratom) k stranki SDS, potem pa silovito zamenjal »vrednote« in klevetal vse, ki so mu očitali njegovo preteklost, Veno Taufer pa je »nesnažna podtikanja« očital drugim, četudi ga viri iz arhiva bremenijo, da se je mnogokrat obnašal prav prostaško (njegovo zmerjanje Frana Sekolca kot »starega senilneža«). Meršolovo Delo (tam je desetletja vedril in oblačil, tudi kot odgovorni urednik) lošči vse te nesnažne podobe in skrbi za permanentno produkcijo laži.
Enako se obnaša slovenski center Pen pod vodstvom Marjana Strojana. Ta je sicer v pisateljskem smislu dobesedno nepismen (Tauferjev DSP na svoji spletni strani navaja, da je avtor zgolj dveh pesniških zbirk), arhivi pa razodevajo, da se je z Udbo redoma dobival in ji poročal o svoji dejavnosti. Strojan je celo ultimativni primer tauferjevskega sprenevedanja: sposoben pa ni enega samega stavka, v katerem bi pojasnil svoje razmerjem do Udbe. Ker je Tomaž Akvinski v 13. stoletju spoznal, da je med najbolj kompliciranimi odgovori na preprosto vprašanje najbližje resnici tisti, ki je najmanj zapleten, nam tudi Strojanova svetohlinska pravičnost ne zbuja nikakršnih dvomov. Kot Taufer je tudi on v službi.
Delo, Društvo slovenskih pisateljev, Slovenski center Pen, frančiškanski pater, ki te vrste »resnic« razširja po svetu, bi ne smeli imeti nobene povezave z predsedniškimi kampanjami v tako sumljivih okoliščinah. Kje je potem svoboda misli, ustvarjanja, izražanja, če se še tako »neodvisne« institucije podrejajo temeljni intenci današnjega bivanja v republiki Sloveniji, vzdrževanju udbo-partijskega monopola do neprepoznavnosti. Koliko pa smo sami svobodni? Zakaj pa v omenjenih institucijah ni nikogar, ki bi protestno izstopil ali rekel vsaj en sam zlog v znamenje neodobravanja. Odgovor je spet preprosto logičen. Bodisi da je pod vplivom Udbe veliko večje število slovenskih »umetnikov«, kot bi si utegnili misliti, bodisi da nobeden od njih ne premore elementarne pokončnosti in morale. Rezultat takega preštevanja pa je vsekakor nekaj, nad čemer bi se morali zamisliti.
Jeseni se bodo nad Slovenijo v resnici zgrnili težki časi. Zmanjkalo bo denarja za izplačevanje pokojnin, javni sektor bo obmiroval. Kljub temu devetdeset odstotkov medijske infrastrukture, parasindikalnih organizacij, združenj »civilne družbe«, predvsem pa gospodov iz ozadja aktivno sodeluje v gonji zoper edino ekipo, ki republiki lahko zagotovi preživetje. Vprašanje, ki se ob tem zastavlja, je, ali jim je partijska država res ljubša od vsega, kar pojmujemo kot pojem razvitega sveta.
Če ste v zadregi za odgovor, pojdite na stojnice Danila Türka ali obiščite spletno stran Društva slovenskih pisateljev. Slovenija namreč ostaja udbovski neverland.