Tedaj je bila ustanovljena Agencija za sanacijo bank, ki jo je vodil Golobičev poslušni hlapčič Janko Deželak. Vmes je bilo obdobje, ko so se banke intenzivno praznile s podeljevanjem »slabih« kreditov, to je bilo prvorazredno politično vprašanje. V času Pahorjeve vlade je globinski konflikt nastal prav na ravni odločanja oz. opredeljevanja finančnih tokov iz državnega bančništva v roke ljudi, ki se mutatis mutandis prištevajo k Forumu 21.
Kajti kot govori Dvanajstero zidov, ki sedaj zaradi enormnega povpraševanja prihajajo v tretji tisk: »Franci Križanič, ki je 21. novembra 2008, skupaj z drugimi kolegi v novi ekipi, prisegel kot resorni minister, je bil ´človek na mestu´ za takšno nalogo. Prihajal je namreč iz globin sistema, ki se je vzpostavil z revolucijo in se obdržal z njenimi permanentnimi trzljaji. V referenčnem gradivu analiz sodobne slovenske družbe mu pripada podobna teža kot nekdanjemu predsedniku državnega zbora Hermanu Rigelniku, (v devetdesetih letih) najprestižnejšemu izbrancu Kučanove nomenklature. Franci Križanič je sicer strahovito opustošil področje javnofinančne vzdržnosti republike, o čemer Dvanajstero zidov v poglavitnem delu besedila obširno govori. A ga na tem mestu navajamo iz univerzalnega vzroka. Njegova prva poteza ni bila ukrepanje zoper gospodarsko krizo, ki je tedaj začela tepsti republiko. Če smo iskreni, ni bila niti druga, niti tretja, niti – zadnja: do konca svojega mandata v parlament namreč ni poslal enega samega predloga, kako se strukturno lotiti težkih razmer v gospodarstvu in državi nasploh. Nasprotno: v javno zavest se je zapisal po tem, da je vsekakor želel na ministrstvu za finance zaposliti Draga Isajlovića. Z njim je bil prvič udeležen pri skupnih nalogah že v svinčenih letih: njegova vloga v Pahorjevi vladi se mu je zdela tako pomembna, da jo je bil (vlado, namreč) pripravljen tudi postaviti počez, da bi le zasliševalca Viktorja Blažiča in ječarja četverice dobil v svojo bližino (oboje je bil prav SD-jev koordinator na področju bančništva, Drago Isajlovič, op. BMT). Naposled si ga je nastavil kar v kabinet, kar je sprožilo veliko nelagodja, glede na nedoločeno delovno področje in honorar, ki ga je zanj prejemal. Najbolj čemeren je bil tedanji ministrski predsednik, ki je – ko je stvar prebila mero – Francu Križaniču postavil ultimat, naj odide Isajlović ali pa gresta oba. Borut Pahor tedaj ni mogel slutiti, kako usodna bo zanj osebno ta poteza,« (Dvanajstero zidov, v Uvodu).
Partija je ves čas preko same sebe ali svojih satelitov (Janko Deželak oz. Lojze Peterle) skrbela za bistveno, to je, da bodo ljudje polnili državni proračun, ta pa bo napajal banke: ideologija bo živela od revolucije in narobe. Tudi sedaj so postkomunisti z metodologijo stresnih testov prisilili državljane, da bodo zakrpali še eno luknjo. Vprašanje, ki ga na tej stopnji lahko postavimo, je, kaj pa je narobe – v moralnem smislu in v smislih vprašanja po osebni odgovornosti z državljani in njihovo partijsko »elito«, ki jih kar naprej vleče za nos. Nenazadnje se lahko komunizma ali njegovih recidivov znebimo na vsakih, bodisi parlamentarnih bodisi lokalnih, predsedniških volitvah. Zakaj se to ne zgodi?
Odgovor je v totalitarni poškodovanosti slovenskega naroda, kot ugotavlja Justin Stanovnik, letošnji prejemnik častnega priznanja Boruta Meška. Ne gre samo za to, da nekdo zlorablja: gre tudi za to, da se nekdo pusti zlorabljati. Poškodovana sta oba, oba ravnata v isti meri napak. Kriva pa je politika, ki je prav tako poškodovana. Z eno samo izjemo: to so krogi, ki se sklicujejo na vrednote slovenske pomladi v Sloveniji. Ni ljudi, ki bi premogli kritično distanco do stvarnosti. Vse preveč ljudi v državi je žrtev partijskega terorja, ki s svojimi koreninami sega v stranpoti svetovnih revolucij, predvsem francoske. Justin Stanovnik je eden redkih premišljevalcev slovenske in evropske stvarnosti, ki fenomene sodobnosti vidi v globljih povezavah, utemeljenih na zgodovinski izkušnji. V ozadju Stanovnikovega strahu je prakretnja, s katero se je človek v zgodovini Zahoda odločil osvobojevati se, najprej od Boga, potem vse bolj nezavedno tudi od samega sebe. Prav boljševistični človek kot končni produkt takšne »osvoboditve« je v piščevi intenci deležen največje pozornosti.
Vsi se moramo natančno zavedati, da problem bank ni samo problem denarja, ki bo spet nekam poniknil. Je problem ideologije, ki ga črpa iz narodove substance, predvsem pa naroda samega, ki to dopušča. Tudi »pasivna žrtev« ima v procesu praznjenja denarnice »aktivno vlogo«. To dopušča. V Sloveniji je morda en odstotek ljudi, ki razmišljajo o obeh straneh problema. Večina tako ali tako tarna nad politiko, ne vede, da jo s svojim vedenjem sploh vzpostavlja. Mislimo namreč na tranzicijsko politiko, tisto ki se napaja v bankah, in tisto, ki z nameni takšnih smotrov pošilja vstajnike na ulico.
Problem bančnega sektorja je tako problem morale, pa ne samo »tranzicijskih bankirjev«, temveč vsakega državljana, ki ne razmišlja v kategorijah letošnjega Meškovega nagrajenca.
Milost misli pa tudi ni podeljena vsakomur, za vedno.