Najprej je dejstvo, da večina kandidatov tranzicijskih strank, če bi kaj dala nase, ne bi kandidirala v razmerah, v katerih je vodja opozicije izločen s krivično sodbo in zaprt. Če bi dal kaj nase, bi tudi predsednik republike v svoji poslanici to krivico zagotovo omenil, tako pa se ji je ognil in – ne glede na dejstvo, da je prav opozicijska stranka zanj prispevala jeseni 2012 levji delež glasov – svojo misel pred državljani razvijal v smer prav presenetljive podpore stranki, ki je še pred dobrimi tremi tedni ni bilo. Nacionalna televizija je to potem predvajala tudi v času volilnega molka, kar je izrecna kršitev. Vodstvo tretjega programa, kjer se je to dogajalo, bi morali poklicati na odgovornost, še zlasti zato, ker se imenuje parlamentarni program. Ta je tisti, ki bi moral najprej skrbeti za politično korektnost.
Borutu Pahorju in poslancem na novo izvoljenih strank bodo v tujini gotovo zastavili vprašanje, kako da se do tega – skrajno žgočega dejstva – niso opredelili in zahtevali vsaj moratorij na izvedbo volitev, dokler Vrhovno sodišče RS ne odpravi zapora za vodjo opozicije. Najbolj eminentni pravniki v državi, tudi tisti, ki se z osebo JJ ne strinjajo, so si soglasni v oceni, da za to obstajajo vsi razlogi in da je zavlačevanje nevzdržno.
V normalni državi bi se morali vprašati tudi, kako je mogoče pravosodni sistem v predvolilnem času zlorabljati za prav nečloveško poniževanje nekoga, ki je za demokracijo v Sloveniji in življenjski standard njenih prebivalcev (vlada 2004–2008) naredil največ. To, kar smo med predvolilno kampanjo videli v zvezi z njim, presega meje vsake človečnosti. Videli pa smo naslednje: obravnava zaradi tožilke Zobec Hrastar, ki je v sodni spis vložila nikdar poslano elektronsko sporočilo, je bila sklicana teden dni pred volitvami. Nanjo so vodjo opozicije z Doba pripeljali s policijskim furgonom, kot da bi obstajala nevarnost begosumnosti. Mediji so se naslajali nad fotografijami človeka, ki je bil v vozilu kot tudi na obravnavi nedolžen. Šlo je hkrati za očeta dveh majhnih otrok, ki bosta prej ali slej občutila posledice tega ravnanja. Cilj tega je uničenje človeka. Kakšne vzporednice so se s takšnimi dejanji v zavesti ljudi postavljale, ko so se spominjali podobnih transportov, bodisi v Rog, Oświęcim ali Treblinko (gre za analogijo s sodobnim časom) bodo pokazale nadaljnje analize. Celostna odstranitev motečih elementov v državnem ali političnem sistemu ima v prostoru daljše korenine.
Naprej: v sredo pred volitvami – to smo napovedali v enem zadnjih člankov, se je izvedelo, da je tožilstvo ali sodišče (kdorkoli že) začelo sodni postopek zoper vodjo opozicije zaradi enega od členov »ugotovitev« KPK 8. januarja 2013, češ da naj bi Imos preplačal zemljišča Janeza Janše v Trenti, sklicujoč se na spoznanja Dursa. To je vsekakor brez smisla, kot je v Financah tedaj dokazal Jaka Elikan: malo potem so ga vrgli na cesto. Da je DURS državljane same »metal« na cesto, smo videli pri kampanji Alenke Bratušek glede obdavčitev nepremičnin.
Višje sodišče je tudi pravnomočno sodbo Bavčarju in Šrotu izreklo natanko na dan konca volilnega molka, s čimer je jasno namignilo, da naj bi bil tudi Janez Janša del »iste bratovščine«. O Bavčarju in Šrotu na eni ter vodji opozicije na drugi strani imamo docela ločeno mnenje, kar smo večkrat tudi podrobno utemeljili. Prva sta kriva tega, kar zaslužita, drugi ne.
Slovensko volilno telo je ob vsem strahovito zanihalo v levo smer. Dejansko je od leta 1990 obstajala vsaj približna ekvidistanca med levo in desnosredinsko politiko: ta je bila prekinjena zgolj leta 2000 zaradi velikih turbulenc v tistem, kar naj bi se imenovalo pomladni blok. Koliko nepotrebne so bile, smo septembra 2000 pisali v Družini. V vsakem od drugačnih trenutkov volilnega odločanja državljanov pa je stvar potekala bolj ali manj enakomerno porazdeljeno med oba bloka. To je bilo leta 1990, leta 1996, 2004, 2008 in 2011. Te volitve so v tem smislu torej veliko presenečenje.
Omogočile so osvojitev dvotretjinske večine kohezivnemu jedru leve tranzicijske skupine, kar mora biti alarm za republiko. Sedaj bo najverjetneje prišlo do spreminjanja ustave, razen če ne bosta SLS in NSI ohranili čast republike. To je vprašanje, ki ostaja v zraku. Prišlo pa bo do pogroma na vsakogar, ki ne bo dopustil prevzema popolne oblasti, kot je bilo leta 1945. Kdorkoli se bo uprl, pa četudi z besedo, ga bodo preganjali po sodiščih in zapirali. Avtorja teh vrstic sta v stampedu letošnje nesrečne volilne kampanje udarili dve kazenski ovadbi oz. tožbi. Obe izhajata od vidnih udeležencev političnega dogajanja v zadnjem času: ena je bolj absurdna od druge. Veno Taufer, predsednik društva pisateljev, ki je sodeloval s službo državne varnosti, in to kontinuirano, kot izpričujejo viri iz arhiva (kodno ime filozof), me preganja zaradi dozdevne nedokazljivosti kontinuitete lastnega početja. Jože Pirjevec me toži zaradi »renegatstva«: češ da je moja ocena v Reporterju zanj pomenila »medijski umor«. A na sodišču je na eni zadnjih obravnav sam predstavil dokument občinske oblasti, ki ga še novembra 2002 obravnava z imenom »Giuseppe«. Kje je bil novembra 2002 Benito Mussolini?
Obsojen bom v obeh primerih. Vendar tudi, da je to edini način, kako bosta Taufer in Pierazzi - Pirjevec svojo »skrito stisko« nevede predala neskončno večji množici, kot si mislita. V tem pa se skriva tudi nauk 13. julija. Tako pravosodje ne more voditi države: ta bo propadla in ono z njo. Ko bodo ljudje ostali brez vsega, se bodo začeli spominjati zenita slovenstva v poletju 2008.
Srečno, do tedaj.