premk1 Svet24.si

Francki se mož oglaša z drugega sveta

morski pes, avstrijska turistka Svet24.si

Morski pes avstrijski turistki odgriznil nogo in ...

sds, janez janša, Necenzurirano

Demontaža druge republike #kolumna

golob jansa bobo Reporter.si

Kako Janša Goloba blati pred Evropo - in kako ...

imgonline-com-ua-twotoone-49R0E54WwN2Z3bU Ekipa24.si

To lahko samo Hojs! Odziv na epsko zmago nad ...

DSC_2227_01 Odkrito.si

Mlad slovenski raper doživel srčni infarkt ...

doncic-cuban Ekipa24.si

Nor prizor iz Cubanove pisarne: Gledal Dončića, ...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Kolumnisti

Boštjan M. Turk: Monolitni kriminal

Deli na:

Stopili smo v mesec junij, ki ga slovenski spomin zaznamuje predvsem v smislu obletnic, povezanih z osamosvojitvijo, od Brižinskih spomenikov naprej največjim čudežem tega, kar se imenuje slovenstvo. Osamosvojitev je zgodovinski dogodek zato, ker je prinesla prelom s partijskim monolitom, njegovo miselnostjo, predvsem pa z institucijami, ki so ga pri življenju vzdrževale (od najbolj agresivne JLA in Udbe do sistema socialističnega samoupravljanja in realsocialistične umetnosti (umetnikov), katerih miselnost se nam je večinoma  ohranila do današnjega dne.  

V letošnjem juniju smo priča podobnim procesom, ki so bili pred dobrima dvema desetletjema. Razpad socialističnega boljševizma se je v samostojni državi Sloveniji podaljšal skoraj za dve desetletji. Zoran Janković je bil še zadnji adut, ki ga je Kučanovo omrežje vrglo v politično igro, da bi preprečilo neizbežno. Jankoviću ni uspelo iz čisto univerzalnega razloga: preveč je bil povezan s temeljnimi lastnostmi komunističnega monolita. Te je Črna knjiga komunizma opredelila v predvsem kot kriminal. Vse, kar so Titovi podaniki v Sloveniji od prvih žrtev v letu 1942 do afere Safti (1993) počeli, je bil navadni kriminal.

Ko se danes razkrivajo ozadja Jankovićevih kupčij in hkrati prihaja na plan kriminalna narava »gorenjske naveze« (Bine Kordež, Stane Valant in drugi), ob tem pa sodišča obravnavajo še druge člane Foruma 21, se ne smemo čuditi. Ti ljudje takšni so, drugače sploh ne morejo ravnati. V tem je tudi jedro optimizma za prihodnji čas: kdorkoli bo prišel na Jankovićevo mesto kot »nacionalni rešitelj«, bo avtomatično okužen z istim virusom. Ne bo vprašanje, ali se bo znašel v isti godlji kot njegov predhodnik, ampak kdaj.

Za Kučanov tip države je vse, kar se dogaja v zadnjem času (Van Rompuyevo ignoriranje »njegovega kandidata«) huda blamaža. Vendar si ne smemo misliti, da je to nekaj nenavadnega. Vse, kar je Milan Kučan v življenju počel, je bilo povezano z območjem kriminala, političnega, ob dvajseti obletnici smrti Ivana Krambergerja lahko razmišljamo še o širših razsežnostih. Morda bi Silvo Komar in Milan Kučan tudi o tem drobcu slovenske zgodovine lahko spregovorila bolj sproščeno.

Na mestu je torej vprašanje, od kod pa ideja o tem, da je nekaterim ljudem v imenu monopola dovoljeno vse. Odgovor na to gre po tej poti: če se je partijski monolit tako rekoč neokrnjen prenesel vse do zadnjih državnozborskih volitev, je njegovo središče moralo hkrati biti tudi središče komunistične jugoslovanske države, mesto, kjer so bile partijska, izvršilna, obveščevalna in vojaška funkcija (JLA) poistovetene do konca. To je bil zvezni Beograd. Slovenski komunisti so morali Beograd in federalne organe pojmovati kot območje svetega: območje »provinc« jim je veljalo za drugorazredno, nepomembno v zvezi s »svetiščem« federalne partije in njenega princa Josipa Broza.

Beograjski in svetovni komunizem sta propadla, ker sta bila v največjem neskladju s človeško naravo, bila sta amoralna, v tehničnem smislu pa kriminalna. Vse, kar je zvezni Beograd pomenil, je bilo zapeljano na smetišče zgodovine. Vmes je zaradi Jankovićevega dvojčka, Slobodana Miloševića, preteklo še veliko nedolžne krvi, pretežno zaradi JLA, ki je v sebi poosebila vso nesmiselno krutost titoističnega režima. Propadla je nato v jugoslovanskih vojnah: danes ji (njenim generalom) sodijo na haaškem sodišču.

Slovenski komunisti niso nikdar sprejeli osamosvojitve, ker je zanje pomenila odcepitev od temeljih »vrednot« beograjske partijske države. Tri leta preden se je JLA začela krvavo znašati na Hrvaškem in kasneje v Bosni, je član tedanjega CK ZKS, danes podpornik Jankovićeve kandidature in seveda akademik SAZU – Matjaž Kmecl njeno prihodnost opisal takole: »Ali ni mogoče še naprej graditi socialistične samoupravne vojaške doktrine, ki bi temeljila na vojaški multikulturi in iz nje črpala svojo poglavitno moč? Zakaj ne bi Slovenci vanjo prispevali svoje lastne, globoko v njihovo zgodovinsko obstajanje vsajene polne pismenosti, ki seveda ni nič več, vendar pa tudi nič manj od drugih? Je drugačna in bi utegnila marsikaj dopolniti do polnejše učinkovitosti.« (M. Kmecl, Slovenska postna premišljevanja, Ljubljana, 1987–1988, str. 48).

Bi »slovenska vojaška pismenost« lahko po Kmeclovem mnenju »krepila« JLA pri natančnejšem bombardiranju Sarajeva? Matjaž Kmecl, ki si je za recenzenta knjige izbral Cirila Zlobca, spet federalnega partijca, izrecno pove, da je »jasno, da bi bili Slovenci zadnji, ki bi Jugoslavijo resnično zapustili« (prav tam, str. 53). A smo jo zapustili prvi. Kmecl, ki je skupaj s Kučanom, Zlobcem in vso fronto prenavljajočih se komunistov zagledan zgolj v rdeči Beograd, o svojem narodu v finalu knjige pove: »Saj smo v mnogo čem zadrto, toda tudi prijazno, skromno dobrohotno ljudstvo, malo na žalost obrnjeno, toda lačno razumevanja in prijateljevanja« (prav tam, str. 71).

To popolno podcenjevanje naroda, ki je danes  po vseh kriterijih prišel daleč najdlje od narodov, ki so se »šli« jugoslovanski socializem, je bila temeljna karta vseh, ki so iz partije izšli in osamosvojitve (ter z njo povezanih evropskih vrednot) niso nikdar sprejeli. Zlobčeva izdaja dneva, v katerem se je ta prelomni korak zgodil, v tem kontekstu ni presenetljiva: mislil je z beograjsko glavo, samostojna Slovenija mu ni pomenila ničesar.

Ob dvajsetletnici umora Ivana Krambergerja in sedemdesetletnici začetka partijskega zločina nad Slovenci se politični in verbalni kakci, skrunitelji slovenske zavesti, ubijalci domače zgodovine, takšni in drugačni prešuštniki, temeljno zavedajo vsaj enega: beograjskega monolita je konec, prihodnje dogajanje pa bo poskrbelo, da bo viden daleč v naprej, vse do generacij, ki jih danes še ni na obzorju. Morda ga bodo nekateri gledali kar izza rešetk.