Obstaja nekaj znamenj, da smo se vrnili v čas pred osamosvojitvijo oz. kar v dramatično leto 1945. V demokracijo smo prestopili tako, da je šef partije zamrznil svojo strankarsko izkaznico. Sedaj je to storil njegov namestnik na drugem koncu tranzicije, Zoran Janković. Tega so pred letom dni podprli vsi, ki so ob koncu nedemokratičnega sistema v gremijih totalitarne družbe kaj pomenili.
Leto 1945 pa nam odmeva predvsem iz medijev. Ante Nôvak, človek krvave slovenske revolucije in tako direktor Radia Slovenija leta 1945, bi bil naravnost navdušen nad današnjimi razmerami. Tedaj so iz zvočnikov doneli pozivi k linču in obsodbam na novo komponiranih razrednih sovražnikov in vsakršni klici k lovu na čarovnice, onemogočeno je bilo vsakršno mišljenje, ki ni priznavalo triade Tito-Stalin-partija (in vsega, kar je iz tega izhajalo), danes pa je – z ustreznimi modifikacijami – spet tako.
Medijsko enoumje se je naselilo v Slovenijo, usmerjeno pa je v linč vsakogar, kdor bi nasprotoval trenutni nuji (politično-kapitalskega) zakulisja v državi, da je treba sedanjega predsednika vlade in vlado samo odstraniti, in to na kakršen koli način. Kako tudi ne? S sklepom ustavnega sodišča o prepovedi referendumov, zadevajočih slabo banko in holding državnih podjetij, sta ta dva postala resničnost. To pa pomeni, da bodo neformalne skupine, ki gospodarijo z državo, odrezane od kapitalskega zaledja. Tako bodo potem odmrle. Tega se zavedajo in delajo vse, da bi ušle zasluženi usodi.
Četudi je nacionalna hiša sramote (RTV SLO) napravila kar precej »zavidanja vrednih« korakov v smer popolnega medijskega enoumja (sem se par excellence prištevajo Slak-Travnova Trenja), pa se zdi, da jo je v zadnjem času po silovitosti zahtev linča začela izpodrivati komercialna POP TV. Temelj njihove strategije je nenehno in nenehno pošiljati v javnost sporočila, da je mali človek v svojem nedolžnem stremljenju brutalno ogrožen od sedanje vlade, točneje njenega ministrskega predsednika. Višek tega so posnetki transparentov (na sestrskem Kanalu A), ki pozivajo k umoru politikov, češ pošljimo jih v Barbarin rov. To garnirajo pisma »obubožanih« ljudi, ki so v osemdesetih letih podpirali Janeza Janšo, sedaj pa mu nasprotujejo, ker naj bi zaradi njega ne imeli kaj jesti.
Tega je na komercialni televiziji vsak dan več. Vrhovna institucija za distribucijo takih zgodb je urednik informativnega programa na POP TV, Tomaž Perovič. Kako sprevržena utegne biti zgodba, bo razvidno iz vprašanja, ki mu ga zastavljamo. Tomaža Peroviča sprašujemo, ali je pred nekaj leti v Novi Ljubljanski banki dobil kredit za nakup plovila velikosti nad 15 metrov (taka plovila so v razredu do enega milijona evrov)? Naprej ga sprašujemo, ali ga je dobil, kako ga je zavaroval in predvsem to, iz katerih sredstev je odplačeval obroke?
Kje je sedaj ladja registrirana? Naposled: kakšna je zveza med malim človekom in 15 metrov veliko barko? Stvar se še toliko bolj zaplete, ker je POP TV glavna pralnica oglaševalskega denarja v državi: večina pa ga prihaja prav iz državnih podjetij, tistih, ki bodo prišla v državni holding, kot predvideva zakon. V slabo banko bodo prešle tudi terjatve NLB, zato se utegne kaj razkriti prav v zvezi s krediti, ki so bili podeljeni medijskim mogotcem. Da Nataša Pirc Musar zoper to ne ukrepa, je prav tako logično. Kdo pa je že bljuval v lastno skledo?
Podobno paralelo ima tudi politično dogajanje. Brez POP TV bi ne protesti ne lov na čarovnice, ki si ga privošči Klemenčič-Praprotnikova komisija za pospeševanje vsesplošne korupcije, ne bili smiselni. Mediji ustvarjajo atmosfero linča, ki jo potem institucije (KPK je celo v neskladju z ustavnim redom RS) vešče kombinirajo v smrtne obsodbe posameznikov, četudi pri tem kršijo pravila, ki so si jih sami postavili (primerjaj interpretacije napak v zadnjem primeru KPK s strani dr. Lovra Šturma). Protikorupcijska komisija deluje kot neki arbiter s pooblastili lovca na čarovnice. Ko eno od njih ujamemo, jo obsodimo. Damo ji možnost, da dokaže nedolžnost, če jo za nekaj minut potopimo v vodo. Če umre, je oprana krivde, če pa preživi, jo čaka grmada. To so logični montirani procesi, v katerih je žrtev vnaprej kriva, potrebno je le opraviti ritual kaznovanja.
Najširši valovi potem sežejo v politiko, kjer se začne klima v državi spreminjati na osnovi mnenja nekoga, ki je notorični lažnivec (Rok Praprotnik – aferi Sova, Patria). Laž se potem nadaljuje: preoblikuje se v pretvezo, zakaj je treba zapustiti koalicijo in žrtev čarovniškega procesa do konca osamiti. Lista Virant nato sprejme sklepe, ki uvajajo brutalnost ultimata v sodobno politično dialektiko. Zahteva od Janeza Janše, da odstopi v
desetih dnevih oz. sam predlaga glasovanje o lastni zaupnici. Kdo pa bo razen Janeza Janše DL zagotavljal uspešno izvajanje reform, v katere so na prvem mestu vključene teze o slabi banki in državnem holdingu? Zoran Janković in Igor Lukšič, ki jim od vsega začetka ostro nasprotujeta?
Kako se bodo Šušteršičeve reforme nadaljevale, če pa je edino okolje, kjer sploh lahko uspevajo, povezano s koalicijsko zvezo z najmočnejšo vladno stranko in njenim predsednikom? Odgovor bo dala DL oz. njen predsednik. Že dolgo ni bilo na Slovenskem politika, ki bi bil tolikanj sprevržen: čeprav je sam kršil protikorupcijske klavzule (ko je prejemal nadomestilo, je bogato služil v Makedoniji in to zamolčal), to očita drugim. Ve, da je program DL organsko vezan na koalicijo (in njenega predsednika), a jo zapušča in odhaja k Zoranu Jankoviću in Igorju Lukšiču. Tudi če pridiga in uči o največji morali in skromnosti, kazenska ovadba poslanca Vogrina priča, da je zelo dovzeten za denar. To vemo tudi tisti, ki smo ga v Reporterju spremljali pol leta, ko je zanj pisal. Pa bodi to zgodba za
drugič.
Od leta 1945 do danes so se komunisti toliko spremenili, da jim je postal denar pomembnejši od rdeče zvezde. Tako razmišlja tudi Gregor Virant, čeprav bi si ob njegovem priseganju nanjo (osamosvojitvena proslava) utegnili misliti kaj drugega. Rdeča zvezda in pohlep pa neizpodbitno peljeta samo nekam: po tej poti so odšli Lojze Peterle, Marjan Podobnik, Franci
But in še mnogi, ki so se za male novce puščali kupovati od komunistov. Sedaj tjakaj koraka predsednik Državljanske liste. Srečno pot!