Ko se približujemo usodni obletnici pakta Hitler-Stalin (Molotov-Ribbentrop, podpisanega 24. avgusta 1939 v Moskvi) se vnovič ne moremo načuditi, kako zelo sta si ideologiji fašizma (nacizma) in komunizma blizu in kako silovito je ena od dvojčic uničila moralno podstat slovenskega naroda.
Zadnji dokaz prihaja prav od Igorja Lukšiča. Ta je sicer intelektualno šibak partijski kader postmoderne, vendar dobro organiziran in v uveljavljanju volje do moči vsekakor izstopajoč deležnik zadnje komunistične metamorfoze v naši domovini. Kot njegovim stricem pred desetletji nihče ne upa postavljati vprašanj. Na primer tistega, kako je lahko nekdo v isti osebi predsednik politične stranke in univerzitetni profesor. Kakšna je kvaliteta »znanstvenega« dela dotičnega? Kakšna so njegova predavanja s posebnim ozirom na to, da imamo v bolonjskem sistemu redne izmenjave študentov, ki prihajajo iz tujine (Erasmus), in takšnih »standardov« niso vajeni? Se mar njegovo »univerzitetno učiteljstvo« na Dolančevi šoli za politične vede ne ujema z najpomembnejšimi podatki o tej črni senci slovenske novejše zgodovine, namreč da je bil v mladosti vnet pripadnik skupine Hitlerjugend, kasneje pa prav tako zagnan komunist?
Ne nazadnje: kako in koliko pripravljen lahko Igor Lukšič sploh hodi na predavanja, koliko je na njih zbran, ko v isti sapi vodi stranko in vlado? Kakšna je splošna kvaliteta njegovega »akademskega dometa«?
Vse to je brez pomena, če Igorja Lukšiča poslušamo kot politika. Tedaj opazimo, da sta fašizem in komunizem vzpostavila enak tip demagogije. Njegov skupni imenovalec je, da zgolj »sila besede«, bolje moč ideologije vzpostavlja njegovo resničnost. Če imaš na svoji strani denar, pravosodje in medije, se ti nič ne more pripetiti. Glasneje kot boš govoril, več laži kot boš izrekel, bolj ti bodo ljudje verjeli: v razmerah totalitarne družbe, kakršna še vedno obstaja na Slovenskem, bodo nekateri manj kvalificirani umi v tebi celo videli pravo pot v prihodnost.
Lukšičeva zastrašujoča demagogija je kot strela udarila na Uršlji gori. Demagogija je pač vedno utemeljena na laži. S svojimi je tam Lukšič proslavljal 117. obletnico socialne demokracije na Slovenskem: izkazoval je docela prepoznavno voljo, da v ta ris sodi njegova stranka. A če le pogledamo ustanovne dokumente njegove Socialne demokracije, potem vidimo, da obstaja od leta 1993. Tedaj se je tako preimenovala Stranka demokratične prenove, ki je bila naslednica Zveze komunistov Slovenije. Ta se je »zgodila« v znameniti čebinski baraki leta 1937, in sicer prav z namenom, da enkrat za vselej s sveta prežene vse, kar bi v resnici dišalo po strankarskem modelu socialnih in drugačnih demokracij. To ji – zahvaljujoč Lukšiču in njegovim lakajem na Univerzi – briljantno uspeva celo dandanašnji.
Tudi vse drugo, kar je Lukšič sporočil na čarovniški gori, je imelo toliko stika z realnostjo, kot ga ima planet Zemlja s plimovanjem Luninih oceanov. Da slovenski proračunski suficit preživlja nemške delavce! Lukšič je ob tem še natrosil, naj Slovenija ne postane kolonija Evropske unije in kot zajca iz klobuka potegnil »ugotovitev«, da imamo celo milijardo in pol presežka v proračunskih bilancah. Ob tem, da Republika Slovenija, »zahvaljujoč« Borutu Pahorju, Francu Križaniču, Alenki Bratušek in Igorju Lukšiču, od leta 2009 plačuje samo za obresti od dolgov več, kot da za vojsko ali znanost, je takšno govorjenje zgolj visoki dokaz retorike na Goebbelsov način. To, da je današnja kriza »kriza vrednot desnice«, je spet toliko res, kolikor ima triglavsko pogorje osemtisočakov. Slovenska kriza je v celoti pogojena s krizo tranzicijske države, v kateri se je »kultura« ohranjanja političnih monopolov (na najvišjem sedi prav Igor Lukšič) prenesla v razmere poslovanja v evrskem območju. Prej bomo uničili zasebni sektor, kmete, obrtnike, samostojne podjetnike, kot načeli vprašanja enega samega zaposlenega v javni upravi, veličastnem mastodontu partijske preteklosti. To je dejansko sporočilo Lukšičevih klicajev pod Uršljo goro.
»Dosežki« Lukšičeve retorike so najbolj zrela ilustracija, kam smo padli v partijskih desetletjih. Naša kriza je kriza morale in kriza besede: postajamo narod brez vsakršne obveznosti do tistega, kar nas kot ljudi na najvišji stopnji sploh osmišlja. Osrednji časopis v državi, ki je hkrati najbolj škandalozna kronika lomljenja hrbtenic, Delo, je kot pendant Lukšičevim tezam prav na dni obletnice podpisa pakta Hitler-Stalin objavil naslednje stavke Spomenke Hribar. Takole pravi: »Danes se ljudje, ki odobravajo obnavljanje domobranskih simbolov, morajo zavedati, pri čem sodelujejo: pri obnavljanju in poglabljanju sovraštva, ki je že toliko hudega povzročilo ljudem in ki je v nasprotju s temeljno krščansko molitvijo: » … in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom …!«
Tudi najvišja moralna instanca, Bog, ni več imuna pred zlorabo. Tekst iste avtorice iz leta 1983 razkrije namreč, da se je hotela poistiti prav z Bogom – da bi ubranila domobrance ali umrla zanje: »Petnajst tisočkrat morem stehtati (beseda je v krepkem tisku) svoj odgovor in si vselej odgovoriti: ne, ne bi dala pobiti svojih bratov, rajši bi sama stopila na žrtveni oltar.« Na žrtveni oltar pa ne more stopiti. »Ker nisem Bog. Jaz nisem ne Bog ne ti in ti nisi ne jaz ne Bog.« In še: »Maščevalci v Rogu – in borci za svobodo – to so vendar eni in isti ljudje!« Krivda in greh, Maribor, 1983, str. 39.
Krivda, »Bog«, Igor Lukšič, zakonca Hribar, Adolf Hitler in javni sektor. S čim nas bodo komunisti še posilili?
