»Kaj gledate?« se je delovodja zadrl z gradbišča. »Morje,« sem odgovoril, »ga mar ne smem?« »Fotografirati ne smete ničesar!« »Fotografiram lahko prav vse, kar hočem, najprej pa morje,« sem pribil nazaj. Izmenjava parol, kot bi se takšnemu dialogu reklo, se je zgodila prejšnji četrtek na eni najlepših razglednih točk na slovenski obali. Bilo je v Parecagu, od koder se odpira čudovit pogled na akvatorij Piranskega zaliva.
A ni šlo za pogovor s kakšnim na novo nastavljenim hrvaškim varnostnikom, ki bi bil tam na nepričakovani misiji. Izmenjava ognjenih besed je sledila mojemu začudenju, ko sem v zaspani vasici opazil veliko gradbišče, na katerem so delavci ravnokar polagali betonsko ploščo nečesa, kar bo v nadaljevanju najverjetneje postalo dvorec ali kaj podobnega. Skozi zavest mi je šinil davni spomin, star skoraj tri desetletja in pol: tako so v Opatiji gradili vilo admiralu Mamuli! Tam se je začela Jugoslavija krhati. Čudovit razgled me je še kar naprej pritegoval, dokler nisem kljub svarilom pristopil globlje h gradbišču in si ogledal veliko tablo, ki je razodevala investitorja in namen gradnje. V trenutku je bilo, kot bi vame zasikala kača. Odstopil sem in globoko vdihnil. Tam je gradil človek, ki sem mu v zadnjem Reporterju vnovič zastavil vprašanje, ali je v Novi Ljubljanski banki pred dobrimi desetimi leti dobil kredit za nakup plovila, velikega približno dvajsetih metrov. Kot že nekajkrat poprej tudi tokrat ni bilo odgovora. Na tabli pred gradbiščem, čisto ob cesti, se je namreč bohotil napis, ki je razodeval, kdo je pridobil pravico do gradnje: »Gradbeno dovoljenje št. 351-150/2014-4, izdala Tomažu in Darji Perovič (ulica Nade Ovčakove 24, 1000 Ljubljana) 11. 6. 2015, Upravna enota Piran«.
Tomaž Perovič je namreč ena najpomembnejših oseb v državi. Svojo kariero je začel v današnjem Studiu City, potem pa je bil dolga leta odgovorni urednik najvplivnejšega medija v državi, POP TV. Njegov aranžma predvolilnih soočenj strank in kandidatov 2014 je npr., povzročil tektonski premik v slovenski politiki. Janšo so poprej zaprli in ga umaknili iz igre. Ostala sta NSI in SLS. Ko je slednjo dal soočiti z Židanovo SD, je to povzročilo zdrs agro-komunističnih glasov k Židanu – s tem namenom je tudi postal predsednik SD – SLS pa potopilo. Na njeno mesto je stopila SD, na mesto slednje pa Združena levica. Dobili smo pokvečeno parlamentarno sliko, katere talec smo še danes (primerjaj za to odlične analize Rada Pezdirja na Portalu plus).
POP TV ni samo najvplivnejši medij v državi, njegova matica PRO Plus je tudi največji prejemnik denarja od oglasov. Številke gredo v desetine milijonov evrov na leto. Agencija za varstvo konkurence je PRO Plusu zaradi zlorabe monopolnega položaja nedavno naložila globo 4,9 milijona evrov, a jo je sodišče zadržalo. Govorimo o ogromnem denarju, takšni pa morajo biti tudi prihodki ljudi, ki informacijski portal upravljajo. V precej manjšem sistemu Planet TV ima Tomaž Perovič po javno dostopnih podatkih več kot deset tisoč evrov mesečne plače!
Večinski mediji v državi so sistematično cenzurirani. Ve se, o čem se sme poročati, kako in koliko časa. »Programska shema« se uredi v zakulisju, to kar vidimo pa niso TV-vsebine, temveč ekonomsko-propagandni material za ohranjanje oblasti tranzicijske levice. POP TV vselej poskrbi, da so na ekranu pravi obrazi, zlasti če so volitve blizu.
PRO Plus je v tem trenutku najmočnejše orožje Milana Kučana: obvladuje ga tako, kot je vselej obvladoval družbeno sceno: s politično korupcijo. Druga, ekvivalentna ost je pravosodje. In če se slednjega da premagati (jeseni se začne fronta, oprta na mednarodne institucije, ki se ji bo okostenela struktura slovenske pravosodne oblasti težko uprla), se POP TV ne da. Napaja se iz podjetij v državni lasti, na katere skrbno pazijo strici iz ozadja. Zato je v Sloveniji tudi nemogoče izvesti kakršnokoli resnejšo privatizacijo, saj bi potem podjetja manj investirala v PRO Plus, kar bi se lahko poznalo v normalizaciji slovenskega medijskega prostora. To pa je največji strah nomenklature. Drugega se ne bojijo, niti kritičnih glasov ne. Lahko kupijo najdražje odvetnike, ki potem sprožajo pravde zoper njih.
V družbi, v kateri osebe kot Tomaž Perovič nenadzorovano bogatijo na račun medijskega monopola, bi morale kontrolne institucije udariti plat zvona. V deželi, kjer leta 2015 ni prostega pretoka informacij, ampak so te cenzurirane, hkrati pa pravna država ne obstaja, bi se moralo marsikaj zganiti.
A se ne zgodi nič. Nasprotno: vse manj ljudi razume, kako pomembna sta svoboda tiska in delujoče pravosodje za sleherno poro družbe. In da se pot iz krize začne prav tedaj, ko v državi nastopi svoboda. »Izlet« nad Piranski zaliv in posledično v globino slovenske cenzure sklepamo s še enim premislekom. Vsem beročim je Požareport in njegov urednik zbujal ne samo radovednosti, kakšna bo naslednja novica, temveč tudi občudovanje (in spoštovanje) volje, ki je rekonstruirala – iz dneva v dan – z vso potrebno akribijo – zakulisje in stranpoti sodobne Slovenije. To je počela z roko pravega mojstra. Čeprav so jo večinski mediji ignorirali, si je pridobila status najbolj branega novinarja v državi. A sedaj se ista oseba loteva zagona visokotiražnih rumenih publikacij. V redu. A stvar se zalomi na točki, ko za odgovorne urednike ljudi predvideva podpisnike t. i. deklaracije proti cenzuri, Boštjana Tadla in Barbare Jerman. Ne eden ne drugi nista v svoji »novinarski karieri« napravila enega samega dejanja, ki bi ju označevalo (tako bi se izrazil tudi Bojan Požar). Nasprotno, označuje ju prav to, da sta tiščala glavo v trop, da bi pač preživela na defektni medijski sceni. In to bosta počela naprej. Še več: urednika Požareporta bosta primorala (skupaj s preostalo čredo), da se bo počasi začel odmikati od svojih ustvarjalnih principov.
Na koncu bo medijske svobode še manj, a že sedaj je tako rekoč ni. Neverjeten paradoks letošnjega poletja!
