premk1 Svet24.si

Francki se mož oglaša z drugega sveta

morski pes, avstrijska turistka Svet24.si

Morski pes avstrijski turistki odgriznil nogo in ...

sds, janez janša, Necenzurirano

Demontaža druge republike #kolumna

golob jansa bobo Reporter.si

Kako Janša Goloba blati pred Evropo - in kako ...

imgonline-com-ua-twotoone-49R0E54WwN2Z3bU Ekipa24.si

To lahko samo Hojs! Odziv na epsko zmago nad ...

Domen in Luka Odkrito.si

Veste, kdo sta ta dva SLOVENCA? Sta SVETOVNO ...

doncic-cuban Ekipa24.si

Nor prizor iz Cubanove pisarne: Gledal Dončića, ...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Kolumnisti

Boštjan M. Turk: Dva obraza katastrofe

Deli na:
Boštjan M. Turk: Dva obraza katastrofe

Najpomembnejša bitka, ki se odvija v tem trenutku, ni morda tista, ki je tudi najbolj opazna. V medijih smo tako zasledili nastope ekonomistov »Mencingerjeve šole«, češ da zaprositi za pomoč EU ni nič takega, da gre za rutiniran manever, s katerim se bomo morali prej ali slej soočiti. Tako je o tem v Odmevih RTV SLO devetkal profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti in visoki član nekdanje LDS, Bogomir Kovač. Podobno težo vprašanju namenja sedanji predsednik republike Danilo Türk, ki se v svoji kampanji o tem izreka z občutkom največje lahkotnosti, češ to pa res ni tema.

Razlogi, zakaj tranzicijska nomenklatura prošnjo za mednarodno pomoč pometa pod preprogo ali jo relativizira, so razumljive narave. V ospredju je dejstvo, da če bi Zujfa ne sprejeli, bi že spomladi prišli v razmere, v katerih bi država postala nelikvidna, to pomeni, da bi morala prositi za pomoč. To bi nas, logično, doletelo, če bi bil še naprej na oblasti Borut Pahor ali če bi se nam zgodil Zoran Janković. Z minimaliziranjem mednarodne pomoči tranzicijska levica tako navidezno minimalizira svojo odgovornost glede storjenih napak, hkrati pa – ipso facto! – maksimalizira svojo neodgovornost za usodo države. V teh razmerah »pa kaj potem« (so what!) nekdanjega predsednika vlade pač ne velja več, tako kot v subatomskem svetu Newtnova mehanika ni več uporabna.

Ta preskok v razmišljanju tranzicijske levice ne zbuja skrbi, pač pa zaposluje tiste, ki jim je usoda države pri srcu. Zaprositi za mednarodno pomoč je namreč narodnogospodarska katastrofa s posledicami, ki se ne poležejo še desetletja. Ko država doseže točko, onkraj katere se ni več zmožna vzdrževati, prosi za pomoč. Ker smo del skupnega evroprostora, se nestabilnost tudi v še tako majhnem segmentu nemudoma pokaže v največjem planu: borzne vrednosti zanihajo v celotnem svetu, negativna pričakovanja se razširijo po političnih in ekonomskih subjektih, ki bi sicer za republiko Slovenijo težko slišali.

Potem pridejo statistični strokovnjaki in natančno pregledajo ustroj bančništva, splošnega sektorja, ekonomskih struktur, predvsem tistih v državni lasti, in drugo. A najhujše se zgodi vmes. Ker je država pred bankrotom in nesposobna skrbeti sama zase, se vrednost njenega celokupnega premoženja zniža. Vse, kar je v RS, bo od trenutka, ko bomo prosili za pomoč, avtomatično vredno manj, tudi tisto, kar posedujejo državljani vsak zase. Novih investicij ni, privatizacija gospodarstva je onemogočena in tako naprej.

Ko pride pomoč, se to zgodi pod natančnimi pogoji. Kako kruti so lahko, vidimo pri Grčiji. Njena prednost pred Slovenijo je njena velikost: zato so predstavniki »trojke« bolj nežni. Slovenija te alternative nima: v ukrepe skrajnega varčevanja bi nas potisnili nemudoma, brez pomislekov.

Ob tem je potrebno vedeti, da mednarodna pomoč ni enkratno dejanje, temveč gre za ciklično dogajanje, ki lahko traja celotno desetletje. V tem času mednarodna skupnost preverja, kako pomoč deluje in kako se varčevalni ukrepi upoštevajo. Gre za ciklično dejavnost skozi leta na vseh segmentih družbe. Treba je razumeti, da Evropska unija tega ne počne zgolj iz solidarnosti: vsaka kriza v evroobmočju namreč potencialno ogrozi vsakogar, ki je v njem.

Sprejem mednarodne pomoči je nekaj bistveno bolj usodnega, kot nam govori tranzicijska levica (skozi svoje medije). V tem se skriva tudi drugi razlog, zakaj iskanje pomoči tolikanj banalizirajo. Šele sedaj, ko je Slovenija na robu, se postavlja vprašanje, kdo jo je tja sploh spravil. Postavljanje tega vprašanja gotovo ni v interesu ljudi, ki so v desetletjih od osamosvojitve ostali nosilci totalitarnega izročila. Je pa v interesu preiskovalcev Evropske unije in sedanje vlade.

Največja rakava rana sistema so banke. Te so že bile dokapitalizirane, to pomeni, da so z davkoplačevalskim denarjem napolnili luknjo, ki so jo tam napravili predstavniki Kučanove usmeritve oz. nosilci ideje o »nacionalnem interesu«. Prvič se je to zgodilo z ustanovitvijo Agencije za sanacijo bank, ki jo je vodil Janko Deželak, član tedanjih krščanskih demokratov, a zanesljiv oproda vladajoče LDS in Gregorja Golobiča. Tedaj smo v bankrotiran bančni sistem prispevali nekaj milijard tedanjih mark, vse to smo dali državljani v obliki davkov.

Ko so bile banke polne, se nihče ni vprašal po odgovornosti, zakaj pa so sploh prazne. Nasprotno, ljudem, ki so to naredili, je bila omogočena druga priložnost, tak je primer Andreja Hazabenta. Ta se je iz Kreditne banke Maribor po dokapitalizaciji selil v NLB, danes je v Abanki, ki prav tako potrebuje denar. Režimski mediji so mu ves čas natikali avreolo odličnega bančnega strokovnjaka.

Prav v tem kontekstu pa imajo debate okrog eventualne prošnje za finančno pomoč pozitivno jedro. Evropska unija nezadržno pritiska, spričo tega pa se razkriva zakulisje slovenskega bančništva, gospodarstva in družbe v celoti. Lahko nas ob tem boli glava glede prihodnosti, lahko strmimo nad tem, kako neverjetno vztrajno pokvarjena je tranzicijska levica in kakšna vse je njena moč, toda v zadoščenje nam je, da se stvari vseeno premikajo. Ob tem moramo opaziti tudi, da je gospodarski bankrot pravzaprav posledica nekega globljega vzroka, ki je od njega veliko pomembnejši. Imenuje se moralni bankrot. Kdaj se je ta prvič zgodil očetu vsega tega početja, Milanu Kučanu, lahko določimo. Bilo je tedaj, ko je iz »province« prekmurskih občinskih komitejev napredoval v Ljubljano. Ceno za to so plačali Rudi Ringbauer, Branko Šömen in Feri Žerdin, ki jih je prihodnji šef Foruma 21 likvidiral v aferi Bruc. Tedaj si je kasnejši šef slovenske partije usvojil temeljno veščino, na kateri je slonela Titova Jugoslavija, veščino moralnega bankrota. Tisti, ki so bili na vrhu, so to počeli vsak dan, tudi vsak trenutek. To so nam prinesli v novo domovino in njim se lahko zahvalimo, da živimo tolikanj v atmosferi moralnega bankrota, da nas sploh več ne moti.

Ko se RTV SLO panično oglaša, češ da ji vlada reže sredstva in da bo bankrotirala, se moramo spomniti verzov Marka Pavčka: »Z vsakim sončnim zatonom, v vsaki večerni zarji lepota premaga smrt.« (Marko Pavček, Z vsako pesmijo me je manj, 1979, str. 4) Ampak v vsaki informativni oddaji, od dnevnika do Odmevov, v vsakem stavku tako rekoč TV SLO bankrotira; ali kot bi rekel pesnik, smrt premaga lepoto, resnico in pravico. V vsakem nastopu Igorja E. Berganta, v vsaki manipulaciji Marka Fillija in Janeza Lombergarja, v vsaki oddaji Vala 202 RTV SLO bankrotira. Javnih medijskih bankrotov je vsak dan v Sloveniji toliko, da človeka čudi, kako smo sploh še pri zavesti.

V svetu, ki nas sedaj pozorneje gleda, so take vrste bankroti nepoznani. V tem je upanje za slovensko prihodnost, kolikor ga še je.