Slovenski narod je tudi do svoje države prišel po Cerkvi. Izredni pritiski nanjo v komunističnem režimu so pomenili hkratno oblikovanje opozicijskega jedra, ki je znotraj civilne družbe edino bilo sposobno zdržati pritisk več desetletne partijske represije. To jedro je bilo s pokojnim nadškofom Alojzijem Šuštarjem tudi zaslužno, da se je slovenski narod na plebiscitu v decembru leta 1990 večinsko odločil za samostojno državo. Brez Katoliške cerkve, predvsem pa brez Janeza Pavla II., bi je nikoli ne imeli.
Združevanje trdnega jedra protestnikov pod okriljem najbolj »prodornih« eksponentov Kučanove združbe: predstavljajo ga Boris Vezjak, Marko Golob, Jože Pirjevec in drugi substrati t. i. vstajniškega gibanja, so sedaj začeli kampanjo zoper prav tistega duha osamosvojitve, kot ga pomenita v prvem odstavku omenjena cerkvena dostojanstvenika, bolj natančno Anton Stres.
Nekdanji ljubljanski nadškof ni kdorkoli. V času procesa zoper četverico je pomenil najbolj izpostavljen glas Cerkve kot predsednik Komisije za pravičnost in mir. Iz protestov na Roški je nastala slovenska demokracija in z njo državnost, prav ta komisija pa je bila tista, ki je omogočila rekrutiranje najširšega sloja slovenskih katoličanov za osamosvojitveno gibanje. Brez tega Slovenci nikoli ne bi dobili svoje države.
Cerkev je od osamosvojitve naprej lahko naredila nekaj napak. A vselej je ostajala zvesta načelom svojega ustanovitelja, z njimi pa je v slovensko družbo v tranziciji vnašala nujne elemente moralnih imperativov in etičnega prav. Četudi je bila brez dejanske moči, je v slovenskem prostoru vselej odmeval glas njenega najvišjega predstavnika, kardinala Franceta Rodeta, da ima Cerkev čas (in svoj prav), drugi pa naj vidijo, kje v teh kategorijah sploh so.
Sedanje dogajanje kaže, da imajo Rodetove besede še kakšno težo! Ko so z odločbo organa, ki ga mi imenujemo Komisija za preprečevanje korupcije, odstranili Janševo vlado, se je nemudoma pojavila potreba po razširitvi polja, na katerem so zunanji sovražniki. Od marca tega leta so tranzicijsko inficirani mediji razširili »globalno resnico«, da je Evropa »tolpa lopovov«. Ker tudi to ni zaleglo, so se po svojih ekspoziturah v naboru t. i. nevidnih moči lotili uničevanja še zadnjega »razrednega sovražnika«, ki jim je ostal na vidiku, to je Katoliške cerkve.
Razumni ljudje, kot smo, pač ne moremo verjeti, da bi novi papež Frančišek sam prišel do spoznanja, kaj je potrebno napraviti v Sloveniji. Pri tem je nujno moral imeti prišepetovalce iz domačih logov, med katere mnogi mediji uvrščajo osebo M. L. in še koga. A tudi papež Frančišek v tem početju ni docela osvobojen krivde, saj je odločitev za lustracijo Antona Stresa kot enega glavnih utemeljiteljev ideje o slovenski samostojnosti in njeni demokratičnosti, sprejel sam. Glede na mnenje nekdanjega predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Franceta Bernika, izraženo v enem od zadnjih Reporterjev, moramo upravičeno sklepati, da je sedanji papež papež »horizontale«. To pa je slabo: splošni, neobvezujoči in vsakomur všečni nastop že starim ljudstvom ni vzbujal spoštovanja.
Dejali so: kdor hoče vsakomur ugajati, ni nikomur všeč. Papeštvo »horizontale« pomeni nujen odstop od temeljne vrednosti vere, pri čemer so njene vrednote izenačene z vrednotami, ki zahodni svet (in Slovenijo) sploh vzpostavljajo. To pomeni tudi odstop od dogmatskih pozicij Cerkve: da se je sedanji papež zavzel za moško istospolno ljubezen, je sicer všečno, a hkrati je v temeljnem nasprotju s prvobitnimi poudarki apostola Pavla iz njegovega Pisma Rimljanom. To pa je temelj Cerkve.
Zdi se, da se papež Frančišek odmika od tega: samo s tem spoznanjem pobujeni lahko sklepamo na dejanski vzrok njegove odslovitve slovenskih nadškofov. Ob tem ga tudi rešujemo sleherne krivde, kajti njegovo dejanje ni dejanje njega samega, temveč prihaja kot faustovski navdih iz slovenskega kraja. Ne moremo namreč prezreti »naključnosti«, ki odstop nadškofov povezuje s sinhronizirano reakcijo delov »civilne družbe«, kot smo omenili prej. V bolj preprostem jeziku bi se temu reklo takole: nadškofa Stresa so priporočili za »umik«, ker je pomenil vez s kontinuiteto, ki je Slovenijo osvobodila totalitarnega primeža.
Nato so ta dogodek uporabili za končni pogrom zoper Katoliško cerkev, ki prihaja v imenu zahteve po maksimalni obdavčitvi njenih nepremičnin. Te predstavljajo tudi dediščino kulturne identitete republike Slovenije: prav papež pa je tista oseba, ki bi se morala nad tem prva zamisliti.
Jesen, v katero bomo v treh tednih vstopili, bo pomenila radikalizacijo partijske volje po državi. Njeni prvobitni tarči bosta vodja opozicije in – Slovenska katoliška cerkev.
Kaj nam bo še ostalo, bodo povedali preroki, če jih še kaj imamo.