GJtPNFnW4AAxeMl Svet24.si

Hud potres prizadel okolico Vidma; tla so se ...

433132554_2134136413613298_5685619191041566114_n Svet24.si

Policija prekinila iskanje male Danke v Banjskem ...

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

janez janša, shod Reporter.si

Kdo ima koga za norca? Janša, večkrat v ...

slovenija portugalska ronaldo 3 Ekipa24.si

Jaaaa!!! Norišnica v Stožicah, Slovenija na ...

Ena zadnjih fotografij kralja Karla III., na njegovem obrazu je videti žalost in trpljenje Odkrito.si

Razpad monarhije? Veriga sramotnih neresnic

vinicius Ekipa24.si

Zvezdnik Reala in Brazilije se je zlomil pred ...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Kolumnisti

Boštjan M. Turk: "Dokazi" Barbare Klajnšek

Deli na:
Boštjan M. Turk: "Dokazi" Barbare Klajnšek

»Kdor v tako občutljivem primeru, ob tako resni ustavnopravni dilemi, ignorira dejstvo, da je treba postopek prekiniti in vprašanje pred nadaljnjim odločanjem rešiti na ustavnem sodišču (izrecna zahteva 156. člena ustave), ta prav zares ravna v nasprotju s pravom. Primer proti Janši je pravno uničen, na njem je neizbrisljiv madež arbitrarnosti. Karkoli pride iz takega procesa, ni pravo. Žrtve tovrstnega obravnavanja – nespoštovanja – prava smo v prvi vrsti vsi državljani, ki v zadevi ne bomo izvedeli ne resnice in ne dosegli pravice, kakršnakoli ta že pač je. Pravne institucije ste za to, da sodite po pravu in zgolj pravu. Le tako nam lahko prinašate resnico in pravico. Tega iz zavoženega procesa ne bo. Proces proti Janši je v pravnem smislu škandal prve kategorije«. Tako se je nedavno za enega od osrednjih časopisov v državi izrekel dr. Klemen Jaklič, sicer predavatelj na Harvardu. S svojim mnenjem se je pridružil večinskemu mnenju najvišjih strokovnjakov prava (med njimi sta tudi dva nekdanja predsednika Ustavnega sodišča RS), vsi so obsodili takšen način sojenja in strokovno dokazali, da je prvak opozicije v vseh točkah obtožnega predloga nedolžen, še več, da bi do sojenja sploh ne smelo priti, ker bi morala biti obtožnica – ki pa nikdar ni bila vložena – zavržena že na samem začetku. Sojenje Barbare Klajnšek, ki jo zaradi njenega dejanja javnost ne sme nikakor pozabiti, temelji na »zapletenem« miselnem premetu. Namreč: prav to, da ni dokaza za korupcijo, je »dokaz«, da je ta bila. Sodnica je ravnala v »kompleksni logiki«, ki upošteva, da če je dokaz, korupcije ni. Zorana Thalerja so celo posneli pri korupcijskem dejanju, a za to ni nikoli odgovarjal. To pa zato, ker je korupcija bila. »Dokaz« nastane zgolj tedaj, če korupcije ni in če tudi zanjo ni dokazov. Ta »kompleksna logika« je sicer kurje narave, na prvi pogled, a nosi v sebi hude posledice: če sodnik ravna zoper očitno stanje stvari in sodbo izreče v tem prepričanju, je odgovoren po 193. členu: ta predvideva, da je krivično sojenje prav tako kaznivo dejanje kot tisto, ki se kot tako po zakonu lahko dokaže.

A so razen redkih, kar najvišje usposobljenih strokovnjakov, bili spet mediji tisti, ki so poskrbeli, da se je osebo Janeza Janše obravnavalo, kot da bi mu bila dokazana krivda brez vsakršnega  dvoma in brez pomisleka glede na metode, po katerih se je postopalo. Spet se je enkrat zgodilo, da je tožilec narekoval tempo v sodni dvorani in v celotni državi: ljudje, ki smo stali pred sodiščem tisto nesrečno sredo 5. junija, smo imeli občutek, da se dogaja celovita restavracija periode iz leta 1945, ko je bilo prav sodstvo tisto, ki je po političnih kriterijih likvidiralo vnaprej določene nasprotnike. A ti – v veliki večini –  to sploh niso bili.

Najpomembnejše vprašanje, ki se je zastavljalo v tej zvezi, pa je bilo, kam je Slovenija prišla, da so takšne stvari mogoče. In nujna vzporednica, ki se je tukaj pojavljala v vsakem od prisotnih: kaj je z našo prištevnostjo – če nikoli nismo bili, kdaj in pod kakšnimi pogoji pa bomo spet kdaj normalni v smislu zapisa v osrednjem normativnem priročniku materinščine, Slovarju slovenskega knjižnega jezika, ki normalnost definira kot »skladnost z določenimi danimi, na splošno veljavnimi zakonitostmi; naravnost, pravilnost«. Ob mogočnem razsulu elementarnih vrednot pravičnosti v državi, se tako lahko vprašamo, kam se je izgubila naša normalnost, bolje, smo jo kdaj sploh imeli.

Tukaj moremo ugotoviti, da so med nami in normalnostjo tri tako rekoč nepremostljive ovire: velikanski masivi, onkraj katerih še oko ne more, kaj šele noga. Imenujejo se monopoli, predstavniki partijskega esteblišmenta so jih prenesli iz nekdanje Titovine v današnji čas. Prvi monopol pravkar spoznavamo. Imenuje se pravosodje: večinoma je neučinkovito, še posebno če zadeva koga, ki je povezan z ljudmi iz tranzicijskega ozadja. Ene same obsodilne sodbe, ki bi bila potem tudi izvršena, ni bilo. Zgolj Danilo Kovačič, direktor Hita, se je znašel na koncu sodnega postopka pred vhodnimi vrati v kaznilnico, a ga je spred njih zadnji hip potegnil Janez Drnovšek s pomilostitvijo. Drugi monopol je gospodarski: odhajajoči ameriški veleposlanik je nedavno sporočil Slovencem, da je njihova država edinstvena med deželami nekdanjega socializma prav po tem, da vsi veliki sistemi ostajajo trdno v državnih rokah, to je v rokah tranzicijske elite, ki jih upravlja. Tretji monopol, ki se napaja iz gospodarstva, je medijski. Več kot dve tretjini večinskih medijev prinaša zgolj cenzurirane, političnim potrebam prikrojene informacije. Vse to je bilo tako tudi pred osamosvojitvijo, delno smo razbili zgolj četrti monopol partije, to je neokrnjeno parlamentarno oblast, izhajajočo iz CK ZKS, ki je bil kar zadaj za tedanjo skupščino.

Stvari so tako videti brezupne. Zdi se, kot da smo ukleti v partijo in da se iz tega niti izmotavati nima smisla, kaj šele kaj več. Da je bilo vedno tako. Da je svoboda zgolj iluzija. A podroben pogled v preteklost odkrije, da je obstajalo obdobje, ko smo kljub vsemu bili normalni. Vanj nas popelje knjiga Janka Lorencija Jože Pučnik (Janko Lorenci, Jože Pučnik, Emonica, Ljubljana, april 1990). Kar nas preseneča, je najprej avtor: Janko Lorenci je sam vrh falange, ki že dve desetletji neprenehoma obračunava z vsem, kar diši po slovenski pomladi. A je v knjigi popolnoma objektivno popisana Pučnikova življenjska zgodba, na ta način pa podana eksplicitna obsodba prejšnjega režima. Jože Pučnik je v odnosu do Milana Kučana postavljen v majhno strateško prednost, delo je v celoti objektivno, v njem so formulacije, kakršna je ta Janeza Strehovca, pravilo, ne izjema: »Pučnik tudi ni kak drug človek, torej nekdo, ki je dejansko radikalen in zato nevaren slovenskemu establishmentu, njegovi zvijačni gošči familiarnosti, nepotizma in zavistnega podeželstva. Brez kakšnih večjih pretresov se torej lahko v slovensko državno administracijo usede gospod Pučnik. Pučnik, uglajena, tehnicistično dovršena oseba slovenskega realpolitičnega konsenza 90. let.« (Jože Pučnik, str. 100). Zgodovinska kapsula torej hrani podatek, da je nekoč vseeno bilo drugače. To je bil prav tisti čas, ko so partijski monopoli za hip popustili in prikazala se je čudovita pokrajina slovenske zgodovinske sanje: to kar smo sami po sebi, če ni zunanjih ovir.

Zdi se, da afera Patria v obeležjih naravnost brutalne krivičnosti v sebi nosi silo, katere potencial utegne pretresti Slovenijo do točke, ko se bodo desetletni monopoli končno razsuli. V tem sta priložnost in nuja naše prihodnosti.