»Izterjava članarine se mi zdi popolnoma neprimeren ukrep. Žal pa na to ne morem več vplivati, ker nisem več član Državljanske liste Gregorja Viranta oz. se s politiko sploh ne ukvarjam več.« Tako je ustanovitelj DL komentiral silovito sporno potezo njegove stranke, da izvleče od vsakega člana po dvajset evrov, s katerimi bi odplačali dolgove uničenega projekta DL. Izjava je popolnoma v slogu »najvišjega nosilca etičnih standardov v slovenski politiki«. Je hkrati laž, sprenevedanje in prenašanje krivde na druge. In še kaj poleg tega. Gregor Virant naj ne bi imel nič z DL – a stranka ima ime ustanovitelja: s politiko se dozdevno ne ukvarja več – a je na politično nastavljeni funkciji v OECD: dolgove, ki jih je s svojo megalomanijo povzročil, naj plačajo drugi.
Članek zapisujemo ob drugi obletnici shoda Zbora za republiko (8. februarja 2013 na Kongresnem trgu). Tedaj smo se zbrani odločili podpreti tedanjo vlado, ki je obljubljala pot v evropsko normalnost. Vemo, da se je zamajala prav zaradi izdaje Gregorja Viranta, ki je poročilo KPK Gorana Klemenčiča izrabil za obračun s tistim, ki mu je omogočil vse, kar je v karieri dosegel. Četudi je Gregor Virant od 8. januarja 2013 (dan objave razvpitega poročila) premočrtno vztrajal zoper logiko in moralo, na ta način pa stranko pripeljal pod eno odstotno točko na volitvah, ni nikoli zmogel stopiti pred zrcalo in se vprašati po zdravju te in one vrste.
Enako bi lahko rekli za celotno tranzicijsko politiko. Klemenčičev polizdelek (sklicujemo se na mnenje akademika Matije Horvata, objavljenega tedaj v Delu) je povzročil eno najbolj sprevrženih stanj v državi. Poglejmo: KPK je v isti sapi obtožila Janeza Janšo in Zorana Jankovića. Četudi so prvemu očitali 200. 000 evrov »nepojasnjenih« prihodkov (podpisani sem v prejšnjem mesecu po naključju naletel na nekoga, ki je bil leta 2005 kot zasebnik za Janševo posestvo v Trenti pripravljen plačati več kot Imos, a ga je ta prehitel) – pri drugem pa je »inkriminirana« vsota dosegla celo tri milijone, so bile posledice za enega in drugega neprimerljive. Janez Janša je bil celo po krivici zaprt, Zoran Janković pa je prevzel predsedništvo Pozitivne Slovenije, jo peljal na evropske volitve in se 13. julija 2014 potegoval za nove poslanske mandate v DZ. Nato je vnovič kandidiral za župana prestolnice, bil s pomočjo tranzicijskega ozadja – prav tistega, ki je pripravilo poročilo KPK – spet izvoljen. Nato je kandidiral še za predsednika Olimpijskega komiteja RS, s podporo zadnjega šefa partije po Kučanu, Janeza Kocijančiča. Tu mu je spodrsnilo. Človek, ki je takšno poročilo pripravil, pa je postal v vladi – nastali kot rezultat volitev, pri katerih je bila opozicija izločena kot v kakšnem bantustanu – pravosodni minister.
Vse skupaj se je začelo zaradi namere druge Janševe vlade, da vzpostavi normalno stanje v slovenskem bančnem sistemu. Zato se je moral zganiti mehanizem KPK: štafetno palico je prevzelo pravosodje. Rok Praprotnik, podpredsednik KPK, pa je nedolgo potem postal eden ključih ljudi v Novi Ljubljanski banki, srcu zveri, in to na način, ki je etično sporen in docela netransparenten. Razumljivo je, da se – skupaj z drugim protežirancem in – v isti osebi! – enem od nekdanjih predsednikov KPK, Dragom Kosom, posveča skrbi za – etiko poslovanja! Vmes se je zgodilo vsaj še dvoje – po absurdnosti svoje narave! – opaznejših stvari. Sodni svet RS je z zakonom namerno postavil pogoje, da so na sodniška mesta na višjem in vrhovnem sodišču lahko imenovani samo ljudje, ki imajo sodniško izkušnjo.
S tem je ustvarjen zaprti krog, kajti izločeni so vsi, ki ne pripadajo Masleševemu sistemu. Predvsem dolgoletni odvetniki, ki bi lahko z drugačnim pogledom, znanjem in izkušnjo pomenili neodvisno konkurenco. Kontinentalno in anglosaško pravo takih omejitev ne pozna, nasprotno! In drugič: v politično gonjo so se aktivno vključili člani DSP in Pena. Kako groteskno je njihovo početje bilo (in je še danes), pove kratka ocena enega od pomembnih arbitrov slovenske umetnosti, akademika Janka Kosa: »Umetnost ima v razvojnem smislu svoje dobre in šibke faze. Vprašanje je, katera faza je zdaj v sočasni umetnosti na delu. Sam menim, da šibka. Tudi v Sloveniji je vprašanje, kdo je še tak pesnik, kot so bili Dane Zajc, Gregor Strniša in Tomaž Šalamun. Kje je tak pisatelj, kot je bil Lojze Kovačič?« (Planet Siol, 6. 2. 2015)
Čemu potem služijo takšni umetniki? Narodu? Narobe: narod služi njim, kot služi ves čas tranzicijski politiki. Ničesar ne bi izgubili, če bi takšni »umetniki« obmolknili in se ukvarjali v celoti s tistim, kar najbolj znajo, s politiko.
Zgled jim prej ko slej ostaja župan Trzina, nekdanji predsednik DSP in slovenskega Pena v eni osebi, Tone Peršak, ki je zadnje delo objavil še za časa Titove Jugoslavije (1989), potem (in vmes) pa se posvečal »publicistiki«, pri čemer je dosegel neverjetne »kvantitativne standarde«: »Kot publicist je objavil več kot sto kritik in člankov, kot so npr. Pogovor z režiserji, Med stvarnostjo in domišljijo. Angažiral se je tudi v politični publicistiki - zbornik Slovenci, Jugoslavija in slovenska kultura.« (Wikipedia, 6. 2. 2015). Samo vsak od sodelavcev Reporterja Peršakovo življenjsko normo (sto člankov) preseže vsakih nekaj mesecev po enkrat! A je Peršak med »pisatelji« v vrsti – še vedno! – najbolj »uveljavljenih«, »spoštovanih« in glasnih. Ali Veno Taufer, ki z »železnim penisom« iz leta 1979 še danes preganja ljudi po sodiščih.
Ob drugi obletnici Zbora za republika na Prešernov dan se lahko zazremo v skupni imenovalec, ki Gregorja Viranta prek absurdov KPK povezuje s pisateljskim društvom. Živeti v laži in sprenevedanju (Vaclav Havel), kot se je uveljavilo v samoupravnem komunizmu, je še danes najočitnejša »vrlina« večinskega (najglasnejšega) dela slovenske politične in intelektualne javnosti. Osamosvojitvi in Evropi navkljub.
Nesrečni Prešeren, ki je takšnemu narodu posvetil svojo usodo!