V luči sedanje rekonstrukcije političnega prostora na desni si je potrebno v spomin priklicati naslednje dejstvo. Ko je 8. januarja 2013 Komisija za preprečevanje korupcije začela rušenje vlade, ki si je zadala za cilj dejansko reformo tranzicijskih problemov, so se stranke, ki so tedaj sestavljale koalicijo, odzvale vsaka s svojim bolj ali manj frenetičnim ritmom. Najbolj glasna in daleč najbolj izstopajoča je bila Državljanska lista Gregorja Viranta. V imenu načelnosti – ki je bila zgolj slepilni manever, kot se je izkazalo kasneje – je prva odrekla podporo reformni vladi, četudi ni v tistem trenutku razpolagala z nobenim dokazom zoper prvega ministra. Kot tudi danes ne, ker preprosto takega dokaza ni (primerjaj za to analizo Jake Elikana v Financah). Ljudska stranka je bila manj ogreta, vendar je kljub temu glasovala za nezaupnico vladi. Nova Slovenija Ljudmile Novak takega usodnega koraka ni bila pripravljena narediti. Sicer se je poskušala že tedaj (februarja 2013) distancirati od Zbora za republiko in vrednot slovenske pomladi: za to nalogo je predvsem angažirala Mateja Tonina, a je vse ostalo pri besedah.
V času, ko končujemo te vrstice, je stranka Gregorja Viranta postavila nov dosežek v državnem, a posledično tudi etičnem smislu (v pomenu lekcije za prihodnost). Na kongresu, na katerem je bilo prisotnih celih 18 (osemnajst) delegatov, je za las zgrešila dvotretjinsko večino, s katero bi ji bila omogočena ukinitev. A stranka, ki lahko računa na celih dvajset volivcev, bo obstajala naprej, predvsem kot negativni zgled. Najprej tega, česar, če so ti moralna vprašanju kolikor toliko blizu – in premeteni Gregor se je ves čas skliceval prav nanje – ne smeš nikoli storiti. In drugič hipotetično vprašanje: če si ne bi bil Gregor Virant izmislil manevra, s katerim je zrušil Janševo vlado, bi danes zagotovo še vedno bil predsednik državnega zbora. Janez Šušteršič bi bil ugleden finančni minister. Tako pa so vsi skupaj potonili v anonimnost, razen Gregorja premetenega, ki se je s svojim »zgledom« v slovensko zavest zapisal z neizbrisnimi črkami formata Cirila Pucka. Ad aeternum.
Ljudska stranka se je pod Radovanom Žerjavom odrekla reformni vladi in se 13. julija 2014 poslovila od parlamenta. Ker tega ni storila z detonacijo »etične nuklearne bombe« (Gregor Virant), je prag zgrešila za malenkost. K temu so pripomogle akcije Franca Bogoviča, ki je ponavljal vselej usodno formulo, hoteč ugajati vsem, a ni ugodil nikomur. Ob tem je nepozaben mejnik na nepovratni poti bilo tudi osebno znanstvo s Silvom Gorencem, »junakom« knjige Pacepa o zločinih tajnih služb v komunizmu. Smrtni žetvi se je izognila le Nova Slovenija: napravila ni nobenega koraka v smeri, ki bi destabilizirala reformno vlado, dobila je približno desetino odstotkov glasov manj kot leta 2011, a je vseeno prišla v parlament.
Nauk, ki iz povedanega sledi, je naslednji: večjo razdiralno moč, kot jo je stranka prispevala k demontaži reformne vlade, večje so bile posledice glede na volilni izkupiček. Med Državljansko listo in Novo Slovenijo je tako prav takšna razlika, kot je tista, ki življenje ločuje od smrti. Le da DL še umreti ne more.
Namesto da bi Nova Slovenija razumela dialektiko dogajanja v pomladnem prostoru, ravna tako, kot bi ne obstajala. To je podobno temu, da bi nekdo hotel zasnovati jadralno letalo, ki ne bi upoštevalo elementov vzgonske sile. A vse to ni nič novega. Razpad Demosa, katerega četrt stoletja rojstva se spominjamo te dni, je imel eno na moč zamolčevano komponento. Razprtije med ustanovnimi članicami so izkoristili agenti nomenklature in krščansko demokracijo že v naslednjih mesecih pripravili na koalicijo z Drnovškom. Jezik tedanjih voditeljev Janka Deželaka, Edvarda Staniča in Lojzeta Peterleta je bil identičen jeziku, ki ga danes govorita Matej Tonin in Ljudmila Novak. Peterle je posledično politični mrtvec, Deželaka in Staniča pa tudi fizično ni več na tem planetu. Stranka je prešla pred desetletjem in pol prav zaradi napak, ki jih ponavlja Nova Slovenija. Če bi na najbolj usodnem dogodku polpretekle zgodovine, na klavzuri SKD v gostilni Mihovec v Pirničah natančno pred dvajsetimi koledarskimi leti (novembra 1994), stranka izstopila iz koalicije z LDS, bi bila danes najverjetneje najmočnejša politična sila v državi, ta pa bistveno drugačna, kot je.
Šele desetletje potem so se začeli razkrivati vzroki, zakaj je Peterle stranko pripeljal v položaj, v katerem je sedaj. Peterle namreč novembra 2005 nikakor ni zmogel obrazložiti, kaj je počel v arhivih SDV pod oznako »občasni ali stalni vir SDV znotraj RKC«. Niti ni nikoli pojasnil, od kod mu nagnjenje, da si je v svojo bližino vselej nameščal ljudi, ki so prišli iz tranzicijsko in udbovsko skrajno obremenjenih okolij. Ko sedaj prav on Aleša Hojsa, ki je bil edini sposoben stranki zagotoviti rast in obnovo – križa na račun svoje n-te tajnice (kar Ljudmila Novak po svojem izvoru je, pred njo sta bili Vida Čadonič in Hilda Tovšak), se moramo vnovič vrniti h koreninam, iz katerih je pognal Demos. Vanj je Udba vsadila klice konca, preden je sploh odgnal. Po nenavadnem spletu naključij mu je uspelo (predvsem posameznikom znotraj njega, med katere pa ne štejemo akterjev tega zapisa) napraviti nemogoče, to je ustvariti slovensko državo. Udba je temeljito uničila Slovenske krščanske demokrate in Slovensko ljudsko stranko. Ko elemente Državljanske liste, ki je eno najbolj pogubnih semen slovenske družbe, na avnojskem kongresu NSI spaja s krščansko demokracijo – pri tem mislimo na »angažma« pišočih na enem najbolj tranzicijsko neverodostojnih internetnih portalov, to je Urbasovem Planetu Siol – prenaša na ostanke krščanske ideje v javnem prostoru kombinacijo smrtnonosnih klic, s katero želi dokončati delo uničenja sleherne opozicije partijski paradigmi v državi.
Obstaja pa veliko upanje: na ruševinah NSI in SLS bosta zrasli novi stranki, na katerih bo temeljilo tudi novo upanje: tega pa do sedaj ni mogel predvideti nihče.