11-tv-ambienti-voditelj Dobra karma

Boštjanu Romihu denar kar priteka - in vedno mu ...

vozniško dovoljenje Svet24.si

Enomesečno obdobje se izteka. Če poteče ...

jansa smucanje tw Reporter.si

Janez Janša z lažnim pripisom pod fotografijo ...

kontrola, občine, bled, koronavirus Svet24.si

Kacin o morebitnem "turističnem" prilivu ...

Zdravko Počivalšek Necenzurirano

Nova zgodba, novi sumi pri poslih z maskami

Jon Ola Sand Odkrito.si

Žalostno slovo od melodij

jan plestenjak Njena.si

Jan Plestenjak šokiral z novim videzom

Kolumnisti

Vikati ali tikati?

Deli na:
Vikati ali tikati?

Borut Korun, publicist - Foto: Primož Lavre

Potisni, rini, povleci....Take napise, večinoma na vratih trgovin ali drugih javnih prostorov vidimo vsak dan na desetine. Ali pa na naših avtocestah, kjer lahko preberemo nasvet »ne vozi, če piješ alkohol.« (Še posebno me v teh nagovorih oziroma navodilih moti beseda rini ki ni lepa in spominja kvečjemu na besedno zvezo »riniti z glavo skozi zid« ali »riniti v nesrečo« in podobno.)

Toda estetika napisov ni predmet tega pisanja. Moti me nekaj drugega. Nekaj bolj pomembnega

Napis si je izmislil, ga dal izdelati in pritrditi  nek neznanec (ali  neznanci). On je odrasel človek, jaz prav tako in še nikoli se nisva videla. Tisti, ki nagovarja in tisti, ki smo v tem primeru nagovorjeni, smo si popolni neznanci.

Zakaj me potem ta človek tika?

Ali ne bi bilo prijetneje, lepše in v skladu z našim odnosom do  neznancev, če bi na vratih videl napisano povlecite, vstopite, potegnite. Bilo bi, recimo tako, bolj civilizirano.

Vikanje je  eden od dosežkov naše, evropske civilizacije. Nastalo je v južni Franciji v srednjem veku v trubadurski poeziji, ko so ti viteški pesniki častili svoje izbrane dame in se potem širilo v druge francoske pokrajine in potem v druge evropske kraje. Na Balkan se vikanje nikoli ni razširilo.

Vikanje se je razširilo tudi v Anglijo. Nam se mogoče zdi, da se Angleži kar tikajo, vendar to ne drži, Angleži se samo vikajo. V 2.osebi ednine uporabljajo glagol biti (are) v množinski in ne v edninski obliki. Angleži so pozabili na tikanje, vendar je, če imaš samo eno obliko, itak vseeno. Osnovni namen razlikovanja med ti in vi je itak izgubljen. Angleži so tudi v tem primeru izjema.

In kaj je ta osnovni namen, recimo pridobitev, da obstajata tako vikanje kot tikanje?

Evropejci smo z različnimi oblikami  v govorjenje vpeljali bolj tenkočutno razlikovanje med našimi medsebojnimi odnosi, iznašli  smo možnost kako različno nagovoriti ljudi, ki so ti blizu in tistimi, ki jih je ne poznaš ali pa so veliko starejši in velikega spoštovanja vredni.

Seveda je imelo tikanje ali vikanje -oziroma onikanje -nekoč  tudi svoj socialni pomen in izvor. Srednjeveški  graščak gotovo ni vikal svojega tlačana, obratno pa se je tlačan na svojega graščaka moral obrniti z izrazi spoštovanja. Ta lastnost vikanja se je zelo očitno ohranila v španščini, kjer neznanca nagovoriš z besedo Usted, kar je okrajšava za Vuestra merced – Vaša milost.  Španci takega sobesednika  onikajo. Usted es in v množini Ustedes son.

Pri vikanju daješ osebi s katero govoriš večjo vrednost, ko jo pomnožiš, v njej je torej »množica«, saj tako osebo nagovarjaš v drugi osebi množine. Z onikanjem pa se direktni kontakt s s sobesednikom še  omili, človeka, ki ga onikaš, se nekako ne »dotikaš« z besedami, govoriš, kot da ga ni poleg.  Danes onikanje ali vikanje nima več socialnega naboja, vikamo  tudi reveža, ki ga  ne poznamo. Tikati tujega človeka je pri nas (zaenkrat še) znak primitivnosti, nesramnosti ali nadutosti.

Oswald Spengler je v svojem epohalnem delu Zaton zahoda napisal, da je ena od  bistvenih značilnosti naše civilizacije občutek za prostor, za prostornost. To naj bi se kazalo v glasbi v polifoniji, v zanimanju za preteklost (čas kot prostor!) v  slikarstvu  pa z iznajdbo globine, ki so jo izrazili s perspektivo ali z različnimi barvnimi odtenki. Iz tega sledi, da je lahko tudi vikanje ali onikanje znak doživljanja različnih  psiholoških razdalj med posamezniki, različne globine torej.

Danes se ljudje vse bolj in vse več tikajo, kar je eden od aspektov procesa, primitivizacije naših medosebnih odnosov. Mogoče ni najvažnejši, je pa eden najbolj jasno izraženih in zgovornih.

Različni evropski jeziki imajo različne oblike za izraz »večje medsebojne razdalje«: Angleži so, kot rečeno  v svojem enostavnem jeziku to sposobnost izgubili Francozi se vikajo, kot mi, Nemci in Španci se onikajo. Vse te oblike pa so naše jezike zakomplicirale. Zanimivo in presenetljivo je, da  Nemci za svoje onikanje ne poznajo moške oblike. Oblika Sie sind s katero onikajo tako nekega moškega kot žensko pomeni dobesedno »ona so«. Enako je, če onikamo več oseb hkrati. Za moškega bi morala obstajati oblika  »Er sind«, vendar ta ne obstaja. (Nemški moški pač nimajo ljubljanske Filozofske fakultete, da bi jim popravila to zgodovinsko krivico. Res pa je, da popravljati »krivice« belim moškim ne bi bilo v duhu sedanjega časa)

Sicer pa tudi Slovenci še nismo opazili jezikovne zanimivosti, da dveh ljudi ne moremo vikati. Dvojina ostaja dvojina.   Tudi v slovenski množini je vikanje enako tikanju.

Vikanje torej ni vedno možno. Vikanje ali onikanje je pač kompliciran način izražanja nečesa, kar mi, sedanji in »moderni« Evropejci vedno težje razumemo.

V mojo ambulanto so kdaj pa kdaj pripeljali starejšega podeželskega možaka in me presenetili, ko so recimo rekli »naš ata so«. Praviloma je bil tak način ogovarjanja združen z zelo spoštljivim odnosom do te starejše osebe.

Danes se ljudje vse bolj in vse več tikajo, kar je eden od aspektov procesa, primitivizacije naših medosebnih odnosov. Mogoče ni najvažnejši, je pa eden najbolj jasno izraženih in zgovornih.

loading...
Loading...