Umrl je Slavko Avsenik. Čeprav nisem ljubitelj alpskega melosa, ga cenim kot enega največjih Slovencev, če ne celo največjega. Tako ga, vsaj jaz, postavljam ob bok Primožu Trubarju, Francetu Prešernu, Ivanu Cankarju ter škofu Antonu Martinu Slomšku in generalu Rudolfu Maistru, ki sta Maribor priborila Sloveniji.
In vendar so vsi ti pravzaprav velikani le v naših očeh, kajti slovenska besedila Trubarja, Prešerna in Cankarja na tujem zaradi neznanja slovenščine malokdo pozna. Slavko Avsenik pa je s svojo harmoniko in svojim ansamblom Slovenijo z veselimi skladbami ponesel po svetu.
Predvsem pa nam je pokazal, kam spadamo. Torej v Alpe in še dlje na sever. Tam smo ob njegovih polkah in valčkih na mah postali poznani, rekel bi priznani. Upam si trditi, da je za priznanje Slovenije storil več kot marsikateri narodni voditelj. Z radostnimi polkami in valčki nas je spoznal in vzljubil ves svet; še več, zaradi Avsenika smo postali vsaj enakovredni Evropejci!
Posebej pa velja omeniti, da je Slavko Avsenik to naredil kar sam, no, s pomočjo brata Vilka in svojih drugih glasbenikov in pevcev. In to v času, ko nas je naš komunistični »heroj« Edvarda Kardelj najprej umeščal kar v Sovjetsko zvezo, kjer se je prepevalo o slavnem Stalinu, ko mu potem SZ ni bila več tako pri srcu, pa nas je rinil na rdeči Balkan, kjer smo prepevali, da Tito »preko Romanije« vodi svoje divizije.
Avsenik za podobno krvavo partijsko melodiko ni bil navdušen, zato ni čudno, da pri rdeči oblasti ni bil nepriljubljen, skoraj zavržen. A imel je srečo, lahko je šel čez mejo, kjer so ga zaradi njegovih pesmi vzljubili tudi Slovenci. Tako smo še pred osamosvojitvijo postali enakovredni vsaj v alpskem srednjeevropskem svetu.
Na »rodnem« Balkanu je to bilo skorja izdaja. Naši in južni pevci in ansambli so dosegli »slavo« v Moskvi in drugih rdečih državah, pa seveda doma. O Avseniku pa se sploh ni govorilo, le morda takrat, ko so mu bili pri nas slavljeni godci zavistni zaradi evropskih in svetovnih uspehov. Sicer pa se ne spomnim, da bi Avsenik kdaj imel koncert v Beogradu, medtem ko jih je imel v Nemčiji po več na dan. Že res, da je menda na maršalovo željo Titu večkrat igral. Bojda celo desetkrat, ampak Tito je bil vsaj glasbeno ljubitelj valčkov, ne pa rokenrola.
Slavko Avsenik pa je imel nos še za nekaj. Čeprav kleni slovenski kristjan, ni v svojih pesmih in skladbah posnemal znanih ljudskih žalopojk, ki jih v tujini ne bi sprejeli. In tako tudi Tam, kjer murke cveto ni dovolil prevesti v tuje jezike, ker bi bil »v dolini zeleni, s krvjo prepojeni« preveč zagrenjen Slovenec. Raje je svoje poslušalce popeljal na Golico, na Roblek, na prelepo Gorenjsko, na praznik pršuta in terana, pa sporočil lepe pozdrave s Pohorja, jim zaigral prekmursko polko in jim predstavil, od kod Sloveniji lepote njene. In to veselje je bilo tujim poslušalcem tako vešč, da ima še po smrti na stotisoče ljubiteljev – »Oberkreinerjev«.
Tudi Slavkovi avstrijski prijatelji pravijo, če Strauss velja za očeta valčka, je Avsenik oče polke. In ker živimo v norih časih tekmovalnosti, nas zanima, kdo bi bil boljši, če bi se spopadla Strauss in Avsenik. Tu nam lahko pomaga naš predsednik Borut Pahor, ki je na Slavkovem pogrebu dejal, da verjame, da je Slavko Avsenik že v nebesih, To verjamem tudi jaz, in da tam že muzicirata s Straussom. Pa ne zato, kdo da je boljši, ampak da je v nebesih še bolj veselo.