Prvi človek KPK R. Šumi pravi, da sta za korupcijo sicer potrebna dva in opozarja, da bo obnova po poplavah žal spet idealna priložnost za zlorabe. Samo pomislite, sedem milijard naj bi bilo na razpolago! Država pa se mora vprašati – ali ima primerna pravila, da olajša nabave in hkrati omeji korupcijo, ali sploh ima mehanizme, da jo prepreči. Da se ne bo kdo iz njenih vrst vanjo vpletal?
R. Golobu zdaj ob uvedbi novih dajatev zaradi pre/hitrega zbiranja sredstev za obnovo – gospodarstveniki, ekonomisti, opozicija – očitajo zaletavost, da je začel »graditi hišo«, preden je naredil načrt, kako jo bo gradil. Je nestrpen in hiti zato, ker se boji, da bo pripravljenost za solidarnost kmalu zvodenela?
Golob
Tako hitro naj tudi zaščiti zbrana sredstva pred pohlepneži, umetniki izrabljanja kriznih razmer, pred goljufi. Prvi v NSI M. Tonin ima gotovo prav, predlaga, da naj država izplača prizadetim odškodnine, namesto da se loti nadomestnih gradenj. Hitreje in z manj goljufij bi šlo.
Prvi v NSI M. Tonin ima gotovo prav, predlaga, da naj država izplača prizadetim odškodnine, namesto da se loti nadomestnih gradenj. Hitreje in z manj goljufij bi šlo.
R. Golob bo torej postrgal za obnovo vse, vsi smo in bomo prispevali, samo pri vojski ne bomo varčevali. Obrambni minister M. Šarec vztraja, da predvidena sredstva za vojsko ostanejo, da ne bomo neverodostojna članica Nata, pri tem ga podpira tudi bivši obrambni minister M. Tonin. Zdaj, ko še ne dosegamo dveh odstotkov BDP za obrambo, smo očitno neverodostojna članica …
Levica se je za zdaj elegantno rešila, z A. Vrečko bo tako lahko še vedno parkirana v koaliciji, z M. Kordišem bi bilo to, vsaj sčasoma, težko. Na ta način so se ali pa se bodo izognili tudi kakšnim prestopom v SD, kjer bi zagotovo marsikoga sprejeli z odprtimi rokami, saj bi se z rahljanjem Levice ali celo njenim zatonom rešili konkurence. L. Mesec pa očitno računa na mesto evropskega poslanca.
Da ne bo Levica po naslednjih volitvah kot SLS? Brez poslanca v državnem zboru in s poslancem v Evropskem parlamentu? Tokrat so se izognili tudi morebitnim zamenjavam v raznih ministrstvih in ohranili še druge pozicije v vladi.
Vedeti je treba, da ne gre le za tri ministre, veliko drugih, manj vidnih delovnih mest v državni upravi in še kje zasedajo stranke in njihovi kadri, ki so v koaliciji. In tudi Levici, še tistim bolj ekstremnim v njej, to nekaj pomeni. Morda pa jim je tudi R. Golob povedal, da se z njihovimi notranjimi »štosi« v koaliciji ne bo ukvarjal?
Če so v NSI mislili, da bodo dvignili svoj rating s tem, ko bodo proti J. Janši, s katerim M. Tonin ne bo nikoli več paktiral, če bi bil Janša slučajno predsednik vlade, so se zmotili (kaj pa potem, če Tonin morda ne bo več predsednik stranke?).
Formula L. Novak, ki Janšo pogosto kritizira in si je tudi na ta račun dvigala popularnost, stranki ni prinesla točk. Priljubljenost stranki ne raste, kvečjemu upada. Janša pa jim rad zabrusi – najprej naj pridobijo več volivcev, vsaj 15, 20 odstotkov, in potem govorijo, kaj bodo in kaj ne (POP TV). Očitno imamo zdaj celo srditejši boj med opozicijskima strankama kot med opozicijo in koalicijo.
Se pa Tonin na široko ukvarja z evropskimi volitvami. Je naiven ali igra igrice? Na skupno listo vabi SLS in Logarjevo Platformo. Da bi Logarjeva Platforma šla z njim na evropske volitve, proti SDS? Bi, če bi J. Janša pokimal. Vse drugo bi bilo najmanj Logarjevo izdajstvo. Še zdaj ne zanika, da je vse, kar je v politiki dosegel, dosegel v SDS z J. Janšo.
Razhod Janše in Logarja? Zares ali zaigrano? V vsakem primeru volivci praviloma niso naklonjeni spreobrnjencem. Prej je verjeti, da bi SDS postavila na svojo listo koga iz Platforme, celo Logarja, če bi ga to zanimalo; zanesljivo pa Janša ne bi pristal na to, da Logar pomaga povečevati evropsko poslansko kvoto NSI.
Platformo bi prej »hranil« za državnozborske volitve, če bi Logarju uspelo izstopiti iz povprečja, kar pa za zdaj ne kaže. So pa v Platformi tudi člani NSI, in ti bi seveda lahko kandidirali pri Toninu. Je pa Janša spodbudil SLS in NSI, da se povežeta za evropske volitve, gotovo je zainteresiran, da se število t. i. desnih poslancev v Bruslju poveča.
Ker Tonin vabi vsevprek in je v klavzuro na začetku septembra povabil tudi Igorja Lukšiča (SD), se je seveda takoj začelo ugibati, ali zdaj tudi Tonin snuje svojo Platformo? Čeprav bi Lukšič najbrž težko šel v krščansko stranko ali na katero od njenih list.
Toda pri nas in naših politikih, aktivnih ali čakajočih, nikoli ne veste. Tonin bi moral bolj staviti na takšne, kot sta npr. poslanca Jožef Horvat in predvsem Jernej Vrtovec – v parlamentu praviloma vselej delujeta dokaj premišljeno, resno, precej verodostojno.
O večini tudi tukaj omenjenih tem sem si ogledala prvo popoletno Tarčo. Za obravnavano tematiko so bili gostje premalo kompetentni – odgovorov niso poznali, vprašanja so bila namenjena npr. predsedniku vlade R. Golobu, finančnemu ministru K. Boštjančiču, ki ju v studiu ni bilo, vsaj minister za finance menda ni hotel ali mogel priti. Zanimivo ga je zastopal obrambni minister M. Šarec, ki je nekako razložil, da zbirajo denar za obnovo za zalogo, rezervo.
Voditeljica E. Žnidaršič je bila kar precejšen del Tarče nervozna, ihtava, vseskozi sem imela občutek, da hoče parirati sama sebi iz časov, ko je z »vsemi sredstvi« napadala Janševo vlado, verjetno zato, da ji kdo ne bi očital pristranskosti, se je podobno lotila tudi članov zdajšnje vlade. Mirnost, eleganca, strokovnost, Erika! Potem tudi ostrina ne deluje tako kolerično in nergaško.
